|
barni -> RE: Patrik - za vedno naš (26.5.2011 9:27:33)
|
Draga mamica, žal vem kako boli, ko spoznaš, da tvojega otroka več ni. Ko se zaveš krutega dejstva, da ga nikoli več ne boš mogla objeti, nikoli več prijeti, nikoli več pobožati, se ga dotakniti in mu kaj povedati. NIKOLI VEČ. In to je tisto, kar tako zelo boli. Boli, da bi ti lahko razneslo srce, boli tako zelo, da misliš, da te bo kar takoj konec...pa vendar živiš naprej. Počasi iz dneva v dan. Sveža je tvoja bolečina, težka je pot, ki je pred tabo in vašo družino.
Nikoli ne pomisli, da niste več družina - še vedno ste in vedno boste. Ne pusti, da ti to vzamejo ali te prepričajo, da ste sedaj nepopolni. Ker to ni res. Še vedno ste družina in še vedno imaš dva otroka.
Jaz sem sedaj 3 noseča in mi vsi govorijo, da je fajn imeti dva otroka...pa so čisto šokirani, ko jih spomnim, da bo to moj tretji otrok... Ja res je, žal se boš morala nemalokrat boriti za priznanje, da imaš dva otroka, čeprav enega ni tukaj in ga ne morejo videti. Na začetku ti bo res zelo hudo, sčasoma bo lažje. Bolečina postane manj ostra, postane topa in del tebe. Postane nekaj tako naravnega, kot je dihanje in spanje. Vedno in povsod bo šla s teboj, ne moreš ji ubežati. Postane del tebe in prav je tako.
Iskreno in iz srca ti želim samo eno; ne pusti si, da padeš v brezno žalovanja, saj nemalokrat iz njega ni poti ven. Pusti si žalovati, bodi žalostna, moraš biti, vendar se večkrat opomni tudi, da sonca ne nebu sije tudi zate. In ja, sedaj vidiš samo temen tunel, brez vsakega upanja na svetlobo na koncu. Počasi počasi, dan za dnem bo postajala lučka na koncu tunela večja in večja, vse bližje tebi bo in če boš močno verjela, bo prišel dan, ko boš stopila v svetlo stran življenja in se ponovno sproščeno nasmejala. Dolga je pot do tja, polna vzponov in padcev, prišli bodo trenutki, ko boš hotela obupati...ne daj se. Takrat potegni zadnje moči iz sebe in si dopovej, da si pomembna tudi ti, da še vedno živiš in da je tako prav, pa čeprav njega ni ob tebi.
Ne oziraj se na druge, kaj pravijo in kaj govorijo. TEžko bo, marsikdaj te bodo prizadeli tudi tisti, ki te imajo radi...kasneje jih boš lahko razumela, zdaj še ne. Daj si čas, ne prehitevaj. VEdi, da so čisto vsi tvoji občutki sedaj pravi in normalni. Lahko se smeješ, lahko kričiš, lahko jokaš, lahko nemo zreš predse...karkoli ti bo v tistem trenutku pomagalo premagati neznosno bolečino, bo pravo.
Želim ti dovolj moči, da prideš do lučke na koncu tunela, da premagaš žalost in si jo podrediš. Če želiš pogovor mi piši na ZS. Včasih pomaga, da daš iz sebe.
|
|
|
|