|
tjavi -> RE: Patrik - za vedno naš (16.4.2011 10:14:30)
|
[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image] Sibil, z vami bi rada delila zgodbo na katero sem naletela pred nekaj leti in se mi je vsedla v srce.
Nekoč je bila zelo zelo stara duša, ki je preživela na zemlji veliko, veliko življenj, zdaj pa je že skoraj končala tudi svoje poslanstvo kot duša. Da, kmalu naj bi se združila z Velikim Duhom, ki napolnjuje večnost.
Po naključju pa je bila stara duša zelo osamljena, ko je sedela v praznem prostoru med zadnjimi človeškimi življenji in prihajajočo Združitvijo. Najboljši prijatelji so že odšli, stara duša jih je lahko opazovala, kako so spodaj na zemlji napolnili vsak svojega človeka z žarom, radovednostjo, presenečenjem in mislimi vseh vrst.
Tja hočem, je rekla stara duša. Še vedno imam veliko zalogo veselja. Tja hočem, da jim ga dam. Do Združitve nimaš več veliko časa, jo je opozoril Čuvaj. Veselje jim lahko daš, vendar jim boš s svojim odhodom povzročila tudi veliko bolečino, ker boš pri njih le kratek čas.
Vem, je rekla stara duša. Pa bi vseeno rada šla. Rada bi jim dala toliko veselja, da jim bo pomagalo premagati bolečino.
Naj bo, kot želiš, je rekel Čuvaj in spustil zelo zelo staro dušo na pot.
Potem je na zemlji človeški par dobil otroka, ki si ga je tako dolgo želel. To je bila nadvse prijazna deklica, ki ju je razveseljevala od prvega dne. Razveseljevala ju je s čistim veseljem, ki ga občutijo ljudje, kadar se srečajo njihove duše in radostno prepoznajo druga drugo v večnosti.
Pa nimaš samo še čisto malo časa? je mamina duša zašepetala stari duši v mali deklici.
Časa je malo, veselje pa veliko, je odgovorila zelo zelo stara duša.
In čeravno mama ni slišala njunega pogovora, je šepet v njej zbudil slutnjo in povzročil nemir, sapo spoznanja, da si na tej zemlji ničesar ne moremo prilastiti, ne moremo imeti drug drugega, še sami sebe ne. Na koncu nam bo vse odvzeto, vse, kar prenašamo naokrog, vsi naši dragi, čisto na koncu pa celo naše življenje in telo.
Deklica pa je rasla in s svojim veseljem premagala mamine skrbi. Z njima je bil tudi oče in tudi on je bil vesel. Da, zelo zelo stara duša je ostanek svojega časa preživela točno tako, kot si je bila želela.
Vendar je bilo časa malo, celo za človeške mere ga je bilo malo, in prišla je ura Združitve. Zelo zelo stara duša je prejela klic, naj se nemudoma zglasi na slovesnosti, in morala je ubogati.
Ljudem je bilo videti, kot da je deklica umrla nenadne smrti. Njihova žalost je bila neizmerna, kot je bil napovedal Čuvaj. Ker pa so imeli na svojega otroka vesele in samo vesele spomine, so laže prenašali žalost, tako kot je napovedala zelo zelo stara duša.
Zato je v večnosti postala navada, da zelo zelo stare duše – namesto, da bi v praznem prostoru odsedele tistega malo časa, kar jim ga je ostalo, pošljejo, da podarijo svoje poslednje veliko veselje ljudem, ki ga potrebujejo. Skozi veselje so ljudje dobili moč, da prenašajo žalost, ki sledi, tisto neizogibno žalost, in jo počasi, postopno spremenijo v nekaj dobrega.
(Peter Pohl in Kinna Gieth, Pogrešam te, pogrešam te, str.65-67.)
|
|
|
|