sashy
|
hribovkati: zelo sem vesela, da je vse v redu in, da se pikica dobro razvija. Potem je bila mogoče to res vgnezditvena krvavitev
Monstera: Moja zgodba ni nič posebnega. S fantom sva hodila točno eno leto, ko sem pri devtnajstih prvič zanosila. Bilo je popolnoma nenečrtovano, ker pa je bila najina edina zaščita kondom in je slednji pač počil, sem seveda zanosila. Tisto leto sem se ravno vpisala na faks prvi letnik sociologije, partner je dve leti starejši od mene in si je takrat poiskal službo ter sva si uredila stanovanje v hiši mojih staršev. Ker je hiša velika, odnosi med nami v redu, sva se kar hitro odločila še za enega otroka, ki nama je uspel v prvo. Zdaj bo starejši maja star 3 leta, mlajša punčka je stara 16 mesecev midva sva si pa želela še enega otroka, preden se zaposlim, ker potem ne bo časa za še kakšnega, ker bom verjetno polno zaposlena z iskanjem službe in ustvarjanjem kariere. Vedno pa sva si želela in se pogovarjala, da želiva imeti več otrok. Z njegovo plačo in občasnim delom prek študentskega servisa imava za enkrat več kot dovolj, da lepo živimo, tudi starši so več kot radodarni in nama stojijo ob strani, zato sem tudi ob dveh otrocih pridno študirala in končala vse izpite vseh štirih letnikov ter imam do septembra za dokončat le še diplomsko nalogo.
Ob zgodbah, ki jih preberem na tem forumo se močno zavedam, kakšno veliko srečo imam v življenju, saj ne rečem, da je zmeraj vse lepo, popolno in idealno, ker ni, pridejo tudi dnevi, ko se s pratnerjem sporečeva, so otroci nagajivi , ali se ne razumemo z mojimi starši. Tudi midva nimava vsega v obilju, z eno plačo se da preživet, vendar ne moremo na počitnice v eksotične kraje, ampak gremo pač v Barbarigo skupaj s prababico in pradedkom, kar otrokom pomeni neskončno, ko se igrata ob morju, starejši prelaga kamenje, mlajša pa čofota v morju, na izlete hodimo, po moje še več kot katerakoli druga družina, ampak so preprosti, gremo v naravo, v hribe, se vozimo s kolesom, gremo na obiske k prijateljem in sorodnikom, ki imajo otroke enake starosti... Važno je, da naši otroci uživajo in da jim veliko nudimo, pa ne mislim v materialnem smislu, ampak duhovnem.
No taka je moja zgodba, nadaljevanje pa sledi, še posebej decembra... .
_____________________________
Moji sončki:
Anej 5.5.2008
Taja 23.11.2009
Brina 5.12.2011
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
, število 
, prvi pregled, naslednji pregled, NS, kraj 
slabosti zaenkrat ni in upam da tako ostane do konca
. 
Iz dveh pridelanih celic ter ene oplojene in vstavljene, je bil letošnji dan žena tako najlepši do sedaj. Zdaj pa pridno grejem in pazim na naju, saj z možem pozitivno razmišljava in upava, da nama bo Miklavž prinesel nekaj najlepšega. 
