ronja
|
Čestitam, da sta se začela pogovarjat, to je gotovo prvi korak. Ni treba čakat do konca m., da se pogovarjata dalje, da se odpreta en drugemu. Da on predela svoje strahove in da es tudi ti njemu odpreš - skupaj je lažje prebolevat izgubo. Fantje dostikrat nočejo pokazat prizadetosti, kadar vidjo, da smo me prizadete (in pri ss je to dokaj normalno za oba), ker imajo občutek, da morajo bit oni tista skala, ki nas bo držala pokonci. In potem se nekateri včasih delajo, kot da nič ni in je ženskam še bolj hudo. Zato je fajn, da mu poveš, da rabiš to bližino, povezanost, da veš, kako njega kaj prizadane in on, ko tebe, da o tem lahko govorita, skupaj jokata, karkoli (kakor se pač izražata, nima veze, samo da se odpreta). In da skupaj upata. SS se dogajajo in jih je več kot izgleda (ko se pogovarjam z ženskami, ki imajo otroke, nekatere že odrasle), jih je vsaj polovica imela kak ss! Neverjetno, ampak to res ni tako redko, samo ne govori se toliko o tem. Jaz sem imela 2 in imam 2 otroka, tako da en ss res še ne pomeni neplodnosti pri komerkoli od para. Če se zelo boji, pa lahko gresta najprej na kake teste, če bi ga to pomirilo. Saj če g. razložiš, bo verjetno napisala napotnico za spermiogram. Sicer pa lahko rečeta, da poizkušata že 1 leto, pa ni še nič in vaju bojo dali na preiskave. Če bo vedel, da ni nič narobe z njim, mu bo mogoče lažje... Odvisno, kakšen tip je, ampak s tem strahom se bo itak moral soočit, če bo otroka hotel naredit.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|