Natka23
|
IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen IZVIRNO SPOROČILO: teodora75 Torej: ravnokar se odvija velika 'drama' v družini naših prijateljev. In sicer, junija naj bi/so pričakovali drugo punčko. Kolikor vem, je bilo do sedaj z nosečnostjo vse v redu, 2 tedna nazaj pa je g na pregledu vendarle ugotovila, da se dete malo 'slabše' razvija=je premajhno za svojo starost. Do tukaj še nič strašnega, je pač precej takih primerov in se več ali manj čisto v redu končajo, saj se da pomagati, da se pljučka pospešeno razvijejo (to je največji problem, vse ostalo je pri teh tednih že dokaj razvito in sposobno preživeti in normalno delovati tudi izven trebuščka. Skratka, punco so sprejeli v porodnišnico in seveda naredili nekaj preiskav. In pa.... ugotovili, zakaj tak zaostanek v razvoju. Diagnoza: huda oblika Downovega sindroma. Najbolj 'noro' (kar se mene tiče) pri tem pa je, da je tudi ona iz zdravstvene stroke , da niti ni tako mlada (nekaj čez 30) in da sploh ni šla delat testa/pregleda NS. Čeprav so že imeli primer duševne prizadetosti 2 generaciji nazaj. Zaključek vsega: prav zdajle, v tem trenutku rojeva. Odločili so se namreč, da ji sprožijo porod, dete pa bodo 'pospremili v Park zvončkov' (lepše povedano). In mene je cela groza. Res. V 7 mesecu se odločiš, da tega otroka pa 'nočeš' in... pa saj sočustvujem z njimi in noro mi je hudo in ne predstavljam si, kako bodo živeli s tem in vse, ampak.... No, zakaj sem se sploh odločila da to napišem: jaz mislim, da bi se morali že prej, pred pregledom (NS) oz še bolj, če ga niti ne misliš delat, odločit, kaj boš naredil v takem primeru. Midva s partnerjem sva se teden pred pregledom (v prvi n) vsedla dol in se oba strinjala, da otroka donosiva, ne glede na vse (na rezultat). Na NS sem sicer šla, na DHT pa ne, čeprav sem imela napotnico. Ampak glede na to, da sva vedela, da nama še tisti rezultat nič ne spremeni, sem se odločila, da tega potem ne rabim. Letos bom šla sicer na oboje, saj mi je g nekako skoraj ukazala da moram it (stara sem 36), ampak odločitev je enaka: dete je (naše) in bo naše do konca, ne glede na vse. In da ne bo sedaj katera narobe razumela: sploh ne gre za to, obdržat ali ne v primeru 'napake'. Gre le za to, odločit se da ga ne obdržiš pri 12 ali 13 tednu ali pa v 7 mesecu, ko ga že toliko časa nosiš, čutiš, dihaš z njim vsak trenutek... In potem ga moraš najprej rodit (ja, čisto pravi porod je to, ne gre drugače) in potem se odločiš, zdaj ga pa ne bi... T. Obsojam to, da ni šla delat NS, sploh v primeru znanih duševnih prizadetosti prejšnjih generacij... Ne obsojam pa končne odločitve glede na izvid, čeprav sem načeloma proti splavu, sploh pa v tako visoki nosečnosti. Vsekakor bi bilo boljše to izvesti prej, če že. Ne obsojam pa samo zaradi tega, ker delam v takem poklicu, kjer se srečujem s težko prizadetimi otročki in njihovimi starši, in vidim kako ne eni ne drugi žal nimajo nič od življenja...sploh otročki, ki se ne zavedajo samega sebe, kaj šele svojega življenja in bodo non stop odvisni od drugih, pa po možnosti so še na respiratorjih-aparatih za podporo dihanja... Sočustvujem s to družino, ker verjamem, da jima je neizmerno hudo in da si verjetno dolgo ne bosta mogla odpustiti tega, če si sploh kdaj bosta.... Sama ne vem, kaj bi naredila v takem primeru, da mi v tako visoki nosečnosti povedo tako slabo novico, res ne vem... vsekakor pa vem, da bom šla na vse preiskave, že zaradi starosti... Vam pa povem to...res je izredno težko tem staršem in otročkom... Tudi jaz videla veliko tega in priznam,da me je vsakič srce bolelo, bogi otroci, nekaterih deformacij si sploh nisem znala predstavljat
|