|
Smrketica -> Kaj naj naredim? (23.2.2011 16:06:30)
|
Pa sm tam. Neštetokrat slišano. In seveda tudi stavek- nikoli si ne bi mislila, da je moj tak.
Tako zelo hudičevo sem žalostna. Ne morem niti pisati o tem.... Kot da bi nekdo vstavil v moje telo neko kisložarečo stvar, ki te duši in tesni in ki ti ubija upanje...vsake pol minute pogledam na mobija, če je kak klic...
Pa pejmo- 7 let zakona, 2 otroka, zadnji sin zelo težaven zaradi neke kronične bolezni, sedaj je bolje. Jaz višje izobražena. Nikoli tega izpostavljala, ampak sedaj ko sem malo napredovala, imam občutek, da se počuti nekaj manjvrednega. Ta mesec sem začela z izredno težko službo, ki sem jo sprejela z njegovo podporo v smislu, da bo več denarja in manj finančnih težav.
Živiva v hiši mojih staršev, imava svoje nadstropje in vpisano etažno lastnino. V zadnjih dveh letih sem doživela toliko osebnih tragedij, da se mi osebno zdi nič čudnega, da kak moški, ki ni toliko močan, pobegne. Kadar hudič serje, serje na kup. Dobila kronično bolezen, neozdravljivo. Takrat še nekako stal ob strani. Preživela. Umrl mi je oče, naša dobričina, nimam besed za opisati tako dobrega nesebičnega človeka. Vse to, kar moj mož ni. Prevzela nase skrb za mati in za domačo hišo. Mož pri tem ne želi sodelovati, ker po njegovih besedah-on ni za hlapca, on ima svoje življenje in skrb za moje starše, no sedaj samo še mati, ni njegova skrb. Prosti čas preživi večinoma s svojimi hobiji, t.j. rač. igrice, nogomet. Greva tudi mi2 kam, recimo kino, pica, več ne. Preživela kurčevo leto, ko je bil sin bolan, sedaj je HB bolje, ampak tisto leto mi je vzelo živcev, potrpljenja. Ni bilo časa za moža, seveda ne. Ni bilo časa za sebe, kako naj skrbim zase in telo, kako naj bom lepa in seksi in zabavna možu, če sem pa utrujena in žalostna. Da ne bo zgledalo enostransko, naj v njegov bran povem, da je v preteklosti kaj pomagal pri hišnih opravilih, ki se niso nujno tičali najinega stanovanja, ampak samo in zgolj na večkratne izrecne prošnje. Recimo preštihati vrt, jojojoj, vedno jabolko spora. Občasno pazi na otroke, vendar jih po parih urah porine moji mami v varstvo. Ima jih rad. 1-2x tedensko skuha kosilo. Obeša cunje (vse na izrecne "ukaze")
Nekako sem furala vse to, dokler mi ni umrl oče. Takrat je bilo meni jasno, da bi moral moj mož, kot edini preostali odrasli moški, pač prevzeti moška opravila nase. In ne želi. Nasprotno. Želi stran, kjer bi imel mir. Sodu je pa izbilo dno, ko sem našla včeraj dopisovanja z ženskami, veliko kelnarcami, kjer je bilo opaziti stavke ala...moja žena tečnoba...kdaj lahko pridem k tebi na kavo, da ti prinesem rožce...raje pejva smučat, da ne bom spet doma dneva preživel kot- pazite- dvorni norček. Jokala sem 4 ure skupaj. Jokala za izgubljeno ljubeznijo. Jokala za vsem, kar sem zgubila. Jokala za vsem, kar je bilo. Jokam sedaj.
Normalno sem ga s tem soočila. Priznal je, da rad zahajo po lokalih, kjer pogreša pogovore z ženskami, v katerem mu ne težijo, ampak ga pač hvalijo in trepljajo po ramenih, kak revček je. Da pogreša laskanje. Da me nima več tolk rad, ker sem se zapustila in mu samo težim (kar je res, ampak jebenti, a ni on zato, da mi v hudem stoji ob strani, eni se v stresu in težavah pač zredimo?!?) na živce mu gre vse, kar samo diši na kako zahtevo od mene k njemu. Recimo, da naj kaj naredi doma, da naj prispeva kaj za položnice. Sej v končni fazi to nardi, ampak slabe volje, in nikoli sam od sebe! vsakič navrže, da če mu mislim skoz težit, da se lahko takoj ločiva. Zatrdil je, da na zmenke in sexarije ne hodi.
Povzetek- moti me, da moje pričakovanje po razdelitvi hišnih del razume kot omejevanje njegove svobode in da je s tem v podrejem položaju (če pa nobenega dela ne vidi sam!). Moti me, da vsem babam in sodelavkam razlaga o najinih težavah, kjer sem seveda prikazana kot nekdo, ki skoz teži. Ne vidi, koliko naredim zanj (trenutno mu celo pišem diplomsko nalogo recimo), očita mi vse, kar ne nardim (zakaj nisi shujšala in se ne rihtaš tako, kot včasih). Boli me, ko vidim, s kako lahkoto bi se ločil. Življenje po ločitvi si predstavlja kot- svobodno!!!!!!
Jaz sem pa ostala sama. Brez moža. Brez očeta. Z bolno mati. Z majhnimi otroki. Bolna. Z kreditom......Tako zelo........sama...
Včasih imam občutek, da me je doletelo res že skoraj vse. Pa imam komaj 32 let.
Kaj naj naredim? Njegovi očitki mimogrede, roko na srce, držijo. Res sem se zapustila, res se ne trudim zanj in res mu skoz težim za delo in denar. Ampak! Če bi on sam od sebe naredil kako večje delo, če bi sam od sebe dal nekaj plače za položnice, potem mu tud težila ne bi. Če ne bi preživel toliko časa za rač. mu tudi ne bi težila. Mogoče, ampak mogoče, bi pa potem imela celo voljo shujšat! Kako se naučiti ženske diplomacije???? Kako naj se naučim biti vsa medena? Nihče me ni naučil, kako naj ženska kaj doseže pri moškemu. Znam samo neposredno reči, znam samo govoriti dejstva.
Ne vidim več realno, res, kompas se mi je čist obrnil. Ne vem...
|
|
|
|