šebela
|
Evo če ma katera čas bret:
Resnični vzrok za kolike je MANJKAJOČI ČETRTI TRIMESTER.
Kaj je četrti trimester?
Dojenček se v vašem telesu razvija tri trimestre – devet mesecev. V tem času otrok doživi fantastičen in nadvse kompleksen razvoj. Toda, ko se dojenček rodi, potrebuje še najmanj tri mesece, da se »zbudi« in postane aktiven partner v vaši zvezi. Ta čas, med rojstvom in tremi meseci imenujem otrokov četrti trimester. Dejstvo je, da se človeški mladič v primerjavi z drugimi sesalci rodi precej bolj nezrel in nesposoben za samostojno življenje. Če bi človek rasel v maternici še naslednje tri mesece, se zaradi omejitev porodnih poti in večje glave – ne bi mogel več roditi.
Torej so vsi človeški mladiči dejansko tri mesece nedonošeni. Huh- tale je pa huda kaj? Sem vas presenetila? Ali mislite, da je človeški mladič po devetih mesecih v maternici pripravljen na rojstvo? O, prepričana sem, da ste bili VI pripravljeni. Si predstavljate, da bi bile noseče še tri mesece dalj? Zagotov ne. Novorojenček se zna smejati, zna sesati palček, toda ob rojstvu so še vedno zarodki in potrebujejo najmanj tri naslednje mesece. V tem času potrebujejo varno zavetje maternice – naše naročje, sesanje pri prsih, nošenje, zibanje in zvoke, podobne tistim, ko je bil še pri vas v trebuhu.
Kako je v maternici? Kaj vidimo?
Znotraj mišične stene, ovit s svilenimi mebranami, v bazenu s toplo amnijsko tekočino, pulzirajoča placenta, neomejena hrana in pijača in kisik. V središču vsega tega je vaš otrok. Zaščiten ej pred lakoto, bacili, mrzlim vetrom, hudobnimi živalmi, zvedavimi sorojenci. Toplo mu je in prijetno, ko krčenje mišic nežno masira nejgovo telo. Res je, da je znotraj kar precej tesno, zarodek je vgnezden in zvit kot majhen strokovnjak za jogo, varen. Prostor v maternici ni tih in pri miru. mamica, ki preko dneva hodi naokoli ziba trebušček. Ali sedaj veste, zakaj so vas dojenčki najbolj močno brcali ponoči, ko ste se umirili? Seveda, preko dneva so spali in se zibali, ko pa ste se vi umirili, se je zbudil zarodek. In v maternici je zelo glasno. Šum krvi, ki se požene po žilah je enak šumu močnega sesalca za prah ali sušilniku za lase. In ta šum je takšen zelo glasen ŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠŠ.
Zanimivo - kljub tesnemu prostoru, hrupu, nenehnemu premikanju – dojenčka ne vzmirja prav nič. Prav nasprotno - vse to ga še celo pomirja. Bi kar ostali tam, vsaj še tri mesece?
Mnogo let arheologi raziskujejo skrivnosti naših prednikov.Od postavljanja iz štirih na dve noge in naprej... Skozi vsa ta stoletje je zelo vidno, da so človeške ženske rojevale vedno bolj nezrele otroke. Zakaj? Z razvojem ljudi so se večali njihovi možgani. In človeške ženske moramo roditi otroke prekmalu, da jih lahko sploh še porodimo! Tekom stoletij in tisočletij je tako človeški zarodek prišel na stopnjo, ko ima ob rojstvu:
- možgane velikosti jabolka, kjer os shranjeni osnovni refleksi, ki omogočajo preživetje takoj po rojstvu (sesanje, izločanje, vzdrževanje bitja srca)
- zelo ozko glavico, katere kosti niso zarasle popolnoma, da se lahko prilagodi porodnemu kanalu. Možgani so zaščiteni z ovojnicami.
- med porodom se glavica rotira (ste opazili, da lažje spravite zamašek iz steklenice, če ga malce obrnete in potegnete ven?)
- Dandanes torej ženske rodimo svoje otroke približno tri mesece prej, kot so otroci dejansko zreli za življenje izven maternice. In kljub vsemu je poroditi otroka tudi dandanes še vedno močno težko in tesno.
Ženske v mnogih kulturah sveta in naše prednice so tako svoje otroke normalno nosile vedno ob sebi, privezane ob svoje telo. Dojenčki se tako dojijo neomejeno, povprečno na dvajset minut. matere so z otroci tako uglašene, da preden otrok začne lulati in kakati, mati začuti otrokovo napenjanje in ga podrži stran od svojega telesa, da otrok izloča.
Zakaj dojenčki potrebujejo četrti trimester?
Ko otroka porodite,. so nejgovi čuti bombandirani z novim svetom, z novimi doživetji. Zunaj je mavrica svetlobe, barv, zvokov, obutki mrazu, neugodja ob kakanju,... večina otrok si ob tem verjetno misli: »ša saj to sploh ne more biti res!« veliko dojenčkov opravi s temi spremembami nekako mimogrede. A ne vsi. Ti potrebujejo zibanje, gujsanje, tresljaje, sesanje, toploto in tesnost okoli ročic in telesa, šuškajoče zvoke (zanimivo, pri vseh narodih se najdejo besede za pomiritev otrok, ki vsebujejo zvoke ŠŠŠŠŠ). Vsi ti občutki posnemajo okolje maternice, zato so vse kulture na svetu v tisočih letih izumljale metode za pomirjanje dojenčkov. Četrti trimester pomiri dojenčke, to je tisto, kar res potrebujejo. A ne zato, ker bi bili RAZVAJENi ali ker bi jih že kar takoj ovijali v vato in prezaščitniško varovali pred zunanjim svetom. Zato, ker pri nekaterih otrocih izzove zunanji svet močan odgovor otroka, ki nanj enostavno še ni pripravljen. In to otrok pove – z jokom. Prav bi bilo, ko bi vsi starši lahko podarili svojemu otroku rojstnodnevno darilo: četrti trimester.
Maternica z razgledom?
Se spominjate svojih nepozabnih občutkov, ko ste prvič videli in ko ste se prvič dotaknili svojega otroka? Na kaj pomislite ob teh trenutkih? na njegov globok pogled, prvi podoj, ... in vaši občutki – kako bom lahko odgovorna za tako ranljivo bitjece? Dokler je bil dojenček varno v vaši maternici, je bilo vse samoumevno, sedaj pa so se stvari močno spremenile. Vajina popkovina je sedaj povezava med vašimi ušesi in otrokovim jokom. Navezanost, ki se kot nevidna elastična vrv med vami in otrokom. Lahko sicer hodite okoli hiše, a ko zaslišite otrokov jok – odhitite noter.
Toda, v današnjem, modernem svetu ni lahko biti hodeča maternica. Nekatere sveže mamice ob petih popoldan opazijo, da so še vedno v pižami in da niso utegnile jesti. To naše bitje nas zaposluje neprenehoma. Zgodi se vam, da se želite stuširati in odložite otroka, ki je prej popolnoma mirno spal v vašem naročju v zibelko. Uaaaaaaaaaaaa, tudi stuširati mi ne pusti? če bi znal otrok govoriti, bi vam rekel: »Pa saj si me prej devet mesecev nosila neprenehoma, kaj pa je teh nekaj minutk?«
Žal je preveč staršev v naši kulturi prepričanih, da je narobe, če dojenčka nosimo in cartamo preveč. Mnogi mladi starši mislijo, da morajo že majhnega dojenčka naučiti redu in discipline. Svojega otroka tretirajo kot nekaj, kar je potrebno natrenirati. V mnogih svetovnih kulturah (tudi visoko razvitih, npr, pri Japoncih) upoštevajo dojenčkove potrebe drugače. Dojenčki nikoli ne spijo sami in le redkokdaj zapustijo roke odraslih ljudi prvih 105 dni. V nekaterih kulturah otroke prvih devet mesecev nikoli ne položijo v kontakt s tlemi. v teh kulturah kolike ne obstajajo.
Veliki Slovenski mit: majhne dojenčke je mogoče razvaditi
Pred rojstvom našega prvega otroka, sta dve stvari, katere starši zagotovo vemo:
1. zunaj je ogromno preveč razvajenih otrok
2. moj otrok zagotovo ne bo postal eden od njih
Vsi si želimo vzgojiti spoštljive otroke in nekateri strokovnjaki nas opozarjajo, da če se bomo odzvali na dojenčkov jok – da jih bomo naučili manipuliranja z nami. Ali so nošenje, cartanje, dojenje dojenčka res slabe razvade?
No, k sreči je dogovor na to vprašanje: NE, NE in še enkrat NE. Nemogoče je, da bi majhnega dojenčka v prvih mesecih življenja razvadili. Žal pri nas, razen Elizabeth Pantley in nekaj redkih biserov (Ksenija Šoster Olmer), ni kaj dosti literature na to tematiko. Matere se ravnajo po dvajset, trideset in več let starih knjigah (avtorjev od Stoppardove do dr. Spocka ali Ferberja).
Mislim, da bi bil že skrajni čas, da naši založniki začnejo prevajati dr. Searsa!
Kljub novejšim spoznanjem pa smo mladi starši še vedno zaskrbljeni, kadar naša okolica meni, da naše otroke preveč nosimo, pogosto dojimo ali celo spimo v skupni sobi ali postelji. »Ne razvadi otroka« nam dobesedno brni nekje zadaj, v naših možganih.
Priznam, lahko se je počutiti zmanipulirano, če imate dojenčka, kis e zbudi vsakič, ko ga želite nežno položiti v zibelko. Pustiti ga jokati? Ali mislite, da ga boste s tem naučili samosotjnosti? To je podobno, kot da bi ga pustili v pokakani plenički, da bi njegova koža postala bolj odporna.
Ne me razumeti narobe, prosim. Nič nimam proti temu, če vaš dojenček spi v svoji sobici, v svoji posteljici ali če ste mu postavili določen urnik hranjenja. Nekatere družine red in natančen urnik močno potrebujejo. Toda, če se v takšno družino rodi otrok, ki se ne mroe prilagoditi redu in urniku, ki noče zaspati v svoji posteljici,... to postane hud problem. In naš odgovor na to vprašanje so najlažje - kolike.
Verjamem, da je discipliniranje otrok zelo pomembna naloga staršev, toda ne pri majhnih dojenčkih. Ko s svojimi rokami zibate dojenčka, ko se doji in ko čuti vaši bližino, mu sporočate: »ne skrbi, tukaj sem če me potrebuješ«.. zato vzemite vsaj prve tri mesece s svojim dojenčkom kot čisto zlato, neprecenljiv zaklad, posvetite se mu z vso močjo in žarom in uživajte v tem času, ker, hja - kako znucano se to sliši - taaaaaako hitro mine! In ko se vam otrok pri dveh letih prvič vrže po tleh in izrazi svoj lastni jaz, se boste vprašali: »kje je tisti majhne, nebogljen dojencelj?«
Torej, prepričana sem, da je pravi vzrok kolik v manjkajočem trimestru. Upam, da ste se prebili do konca tega spisa. Nimam vas namena prepričevati, da je to edina prava resnica, vesela bom nadaljnje odprte razprave na to temo.
Testiranje teorije o manjkajočem trimestru:
1. Jokanje zaradi kolik se ponavadi začne okoli drugega tedna starosti, najhujše je pri šestem tednu in se konča pri treh do štirih mesecih otrokove starosti. Prva dva tedna v življenju so novorojenčki zelo redko v budni, čuječi fazi. Po dveh tednih je lahko dojenček čuječ že krajši čas. Večina otrok se kar lepo sprijazni s tem stanjem, občutljivejši dojenčki pa imajo težave. Dojenčki pričnejo jokati. Pri šestih tednih so dojenčki že lahko zelo čuječi in preveč stimulirani. Pomirjajo jih le imitacije maternice. Okoli tretjega meseca kolike izginejo. Otroci so razvili določene sposobnosti, znajo se smejati, gruliti, sesati, dobro obvladajo dojenje, komunicirajo s svetom okoli sebe. Sedaj so pripravljeni na rojstvo.
2. Prezgodaj rojeni dojenčki nimajo več kolik kot ob roku rojeni dojenčki. Kolike nedonošenih dojenčkov se pričnejo dva tedna po predvidenem roku poroda. Nedonošenčki izredno veliko spijo, celo v zelo hrupnem okolju intenzivne enote. Nedonošenčki nimajo razvitega stanja kontrole budnosti, mislijo,d a so še evdno v maternici. Ko preidejo datum pričakovanega prooda, se šele zbudijo v stanje bolj aktivne čuječnosti.
3. Dojenčki s kolikami krčijo obrazne mišice, se zvijajo in napenjajo, presunljivo tarnajo, kot človek, ki je v hudi bolečini. Pogosto njihov jok prihaja v valovih (kot da imajo krče) in preneha nenadoma. Mnogi dojenčki lahko jokajo tudi zaradi močno trivialnih razlogov – prežarka svetloba, hrup... So kot požarni detektorji: takoj ko je malce dima zatulijo na ves glas. Mnogo staršev je ugotovilo, da dojenčka pomirja vožnja v avtomobilu ali se pomirijo med dojenjem.
4. Jokanje dojenčka se prične pogosto med hranjenji ali takoj po hranjenju. Dojenček, ki joka med hranjenjem ali tako po njem močno reagira na gastro-kolilčni refleks. Ta težava ponavadi mine v tretjem mesecu.
5. Dojenčki s kolikami se zvijajo, godrnjajo, pritiskajo in so vidno olajšani, ko izpustijo pline. Vsi dojenčki imajo vetrove, ta refleks muči le dojenčke, ki so zelo občutljivi in temperamentni. večina teh dojenčkov preneha jokati, ko jih zibamo v naročju in jim nežno masiramo trebušček.
6. Kolike so najhujše proti večeru (ob uri čarovnic). Kako se počutite vi ob koncu napornega dneva? Utrujeni? Z dojenčki je prav tako. Dnevno dogajanje je za majhne dojenčke kot velikanski tobogan v Gardalandu, divja vožnja in aktivnost, adrenalin. Zvečer pa je utrujenost le še kaplja čez rob.
7. Pogostost kolik pri prvorojencih je enaka pogostosti pri sorojencih. Starši, ki imamo več otrok jih med seboj kar naprej primerjamo. Vem, ni prav, a tako je. Ta je spal tako, ta tako, tretji tako... problem nastane, če sta bila prva dva otroka »pridna«, nato pa se nam rodi tretji, ki je drugačen... Ob delu in posvečanju starejšim otrokom tako za najmlajšega včasih ni dovolj časa in potrpežljivosti.
8. Jokanje zaradi kolik se zmanjša, če dojenčka gugamo, zibamo, nosimo v naročju, mu »šuškamo« (ššššššššššššššš) in ko mu nežno masiramo predel trebuščka. Večina trikov za pomirjanje dojenčka posnema materin trebuh, enako velja za zvoke.
9. Dojenčki so med dvema izbruhoma lahko joka popolnoma zdravi in zadovoljni. Če predpostavljamo, da so dojenčki rojeni prezgodaj, sicer pa zdravi in zadovoljni, je popolnoma normalno lahko tudi pričakovanje, da bo otrok zvečer preutrujen in bo lahko kakšen dogodek kaplja čez rob prenapolnjene čaše...
10. V mnogih kulturah na svetu dojenčki kolik sploh nimajo! Ko so antropologi preučevali družbe, v katerih kolik ne poznajo, so ugotovili, da imajo matere otroke vedno ob sebi, jih hranijo zelo pogosto in neprestano zibajo in jim pojejo. Matere tem otrokom nekaj mesecev predstavljajo konstantno posnemanje življenja v trebuhu.
Če je rešitev tako enostavna, zakaj imamo potem starši v naši kulturi takšne težave s kolikami? Zato, ker se bojimo, da bomo dojenčka razvadili, če ga bomo vzeli v naročje, če se bo dojil pogosto in brez urnikov, če bi spal v naši bližini,...
|
Natisni
Zdaj se je že skuliralo. 
), potem pa čiščenje glave. Baje pri AD se odsvetuje kopanje, saj dokler je v taki obliki, pa še imamo ful kamna v vodi in se vse to pozna. Klavniček pa uporabljam za masiranje tisti, ki je v kompletu od chiccota z bunkicam, za rašplanje in razlesavanje ven luskic pa uporabljam takega proti ušem (na obeh straneh je glavniček), plastičen dobila v dmu pod glovnike za 1,7€. 
, pa fino, de je lepo prenesel 
. 
O AD pa mislim, da je kar nekaj odprtih tem, ker je precej pogost v taki ali drugačni obliki. Za aptamil pa odpri novo temo, ga boš lažje prodala. 
nam je že pri ta prvem rekel, da pri vsakem kopanju potegnemo malo dol. na enem izmed pregledov je pa on potegnil do konca, da je celo malo zakrvavel. zdaj, pri davidu, pa že vidimo pol glavice.
Ko sem šla nekaj dnevi in pred 14 dnevi nazaj, je čito tiho, samo še bogi bogi mali, joj še teža gre dol. Se hecam, mava ekstra tretma v ordinaciji, tudi sestra zelo pozorna no sej ona je že tko 
