Kerensa*
|
Metulj in Gita... Zgodb iz časa med vojno in kmalu po njej sem slišala in prebrala (že v času, ko sem sestavljala svoje družinsko drevo) toliko, da jih je nemogoče prešteti, prav tako pa je res, da vse niso bile lepe. Na nikogaršnji strani nisem (ne na hrvaški, ne na srbski, ne na bosanski), saj je vsak človek zame najprej človek, šele potem pa državljan neke države in/ali pripadnik neke vere (in to dvoje mi v končni fazi niti ni pomembno). Ker pa sem po narodnosti delno Hrvatica in ker sta Hrvata tudi moj g. Mož in najin Mladič, je nekako kar logično, da me bolj vleče k Hrvaški. Čeprav - če me postaviš pred dejstvo, ne bom za nikogar rekla, da v vojni (predvsem v Domovinskom ratu) ni počel svinjarij. In jih ne odobravam, z nobene strani.
Tudi za "ATJ Lučko" (obe, Metulj in Gita, bi za to enoto skorajda morali vedeti, glede na to, da ena od vaju živi na Hrvaškem, druga pa je tam delala) obstajajo zelo verodostojni dokazi o svinjarijah, ki so jih počeli. Nekateri viri navajajo celo, da so jih počeli nad svojim, hrvaškim ljudstvom. Ne opravičujem tega, da so bile pač vojne razmere in da so imeli ukaze nadrejenih, jih pa delno razumem z enega samega vidika - ali boš izpolnil ukaz ali pa te ne bo več med živimi. To se je dogajalo - preverjeno. In ni dvakrat za reči, da jaz sama, v takšni situaciji, ne bi ravnala enako. Roke v ogenj za to seveda ne dam.
Pokojni gospodič, zaradi katerega me vse skupaj sploh zanima, je bil bratranec mojega g. Moža. Njegov najljubši bratranec. Bila sta kot rit in srajca. Brat pokojnega je bil prav tako specialec, a je vojno preživel. Danes je star približno toliko, kot jaz, a je že lepo število let v penziji. Zakaj? Zaradi psihičnega "zdravja". Ni duševni bolnik tiste "vrste", ki bi jemal zdravila in bil občasnin ali redni gost psihiatričnih ustanov. Ne. Mu je pa vojna in vse tisto, kar je kot specialec doživel, pustilo takšne psihične posledice, da je na trenutke... nezanesljiv, če se milo izrazim. Ima svoje trenutke, ko se mu "skisa". Nikomur ničesar ne naredi, tega se ni za bat'', se pa takrat usede na svoj težki cestni motor, kupljen z visoko vojno penzijo in se no-limit preganja po Plitvičkih jezerih. Ja, nevarno zanj in nevarno za ostale in tudi tega ne odobravam, ampak spet - bolje to, kakor pa puška v roke in šus v glavo - komurkoli.
V glavnem - ni to, da jaz ne bi vedela, kaj vse se je takrat dogajalo. Vem. In, kakor pravim, delno celo razumem. Vem pa tudi, da je mnogo ljudi (zadnje čase dnevno berem njihove zapiske), ki se po večih letih "skesajo" in povedo, česar naj ne bi povedali. Ja, marsikdo potem stori samomor (vsaj uradna verzija je takšna - in ponavadi niti ni sumljiva za "psihično zlomljenega vojnega heroja"), ampak vseeno - povedo. Zato upam, da bi se kje našel nekdo, ki bi vedel in povedal, kaj se je zgodilo tistega 30. marca leta 1995 na Vran-Planini. Ker, kakor sem nekje že napisala - dvomim, da je imela oseba, kakor je bil general Bobetko, v svojem spremstvu samo 4 ljudi. In če so ti štirje mrtvi in če predpostavljam, da jih ni ubil sam general Bobetko, potem jih je moral nekdo, ki je bil takrat tam. Kdo, po čigavem ukazu in zakaj?
Frodo... brez zamere, ampak tebi pa ne bom odgovorila. Kajti če ti bom, se bova spet zapletli v debato, ki zadnje čase s tvoje strani ni več konstruktivna, kakor je bila nekoč (in v tistih debatah sem uživala, kljub temu, da se nisva strinjali), temveč je vedno bolj... nesprejemljiva zame.
Gita - coffe anytime, absolutno.
|
Natisni
in popolnoma razumem. Ampak, drezat v to... ne vem no...
za e-mail. 
