Nika v službi
|
Veš, zakaj je meni težko dat nasvet? Zato, ker smo mi s takim vedenjem nehali že mnogo prej. Torej, prvič, ko je zatrmarila in se mi vrgla na tla, sem ji jasno dala vedeti, da na tak način ne bo prišla skozi. Še danes (pa verjetno še dolgo ) vidim sliko pred očmi - mi3 na idiličnem sprehodu v Radencih, ko ta mala začela trmariti, da ne more hodit (pa komaj smo sprehod začeli, torej ni bila utrujena!), da ne bo šla na sprehod, da hoče v bazen, ipd. Pa sem ji lepo povedala, da smo se že zjutraj pri zajtrku zmenilim, da gremo najprej na sprehod, ker je lepo vreme in da je bazen na vrsti popoldan po kosilu. Ona pa še naprej tuljenje, krokodilje solze, trma. Ji rečem, da midva z očijem greva naprej, ona pa kakor želi. Isto. Jo primem za roko, da bi šla z nama, se mi iztrga, tuli. Ji še enkrat povem, da je to zadnje opozorilo in da potem greva. In sva res šla. Sicer sem se nazaj obračala, ampak z malimi koraki korakala naprej. Dolgo, dolgo je tulila, hlipala "mamica, mamica", midva sva hodila naprej, gledala nazaj, ona še kar na mestu, vsa cepetajoča. Mimo sprehajalci, nekateri brezizrazno, drugi zgroženo (kakšni starši, verjetno ), midva vztrajava, je bila razdalja že res zelo velika in pred nami stopnice, kjer - če bi šla dol - je ne bi več videla. Se spet obrnem in vidim, da se je malo premaknila naprej. Ji zakličem, če gre. Ona ne. Vztraja. Se obrneva in stopiva na prvo stopnico, možu rečem, da naj gre dol, jaz ostanem na vrhu in ji rečem, da grem tudi jaz za očijem, če se ne bo hitro premislila. To je pa upalilo. Počasi, ekstremno počasi in seveda še vedno jokajoče se je bližala. Sva jo potem počakala, jo objela, potolažila, potem smo šli skupaj na čaj in pogovor. Kjer smo vse lepo še enkrat razložili. Od takrat se nikoli več ni metala po tleh. Trmarila je seveda na drugače načine, pa smo se jih lotevali počasi, korak za korakom. Otroku mora biti jasno, kdaj misliš zares in kdaj ni več pogajanja. Naša to kristalno dobro ve. Saj tudi ona poskuša, recimo a lahko piškotek, bonbonček - ji rečem, kosilo bo, pred kosilom ne jemo sladkarij, dobiš takrat in takrat. Prvič, ko je vrgla najmanjši predmet tja (ali proti nekomu), kar ni primerno, smo jo opozorili. In vztrajali. Razlagali, zakaj se česa ne sme in kaj je lahko posledica. Znova in znova. Mi nimamo posebnega prostora za ohlajanje - to je lahko hodnik, njena soba ali pa avto, če smo kje zunaj. V zadnjem času itak nismo imeli nobenih tovrstnih problemov, da bi zahtevali tako drastično ukrepanje. Kot rečeno - težava je, ker je že precej pozno za vzgojo, ampak nikoli ni prepozno. Posvet s strokovnjakom, potem pa dalje. Svojega otroka najbolj poznaš sama in če se vam nekaj obnese, nadaljuj, vztrajaj.
_____________________________
..... Poljubi me nežno, ko drugi hitijo, povabi me v mesto, ko drugi že spijo.... Napravi to zmeraj, ne bodi kot drugi, ljubezen ni reka, ki teče po strugi..... F. Lainšček
|