Kerensa*
|
Zadnji primer, ki se ga spomnim... Popoldan sem prišla iz trgovine, s klasično robo v vrečkah. Nekaj sem jo dala v hladilnik, nekaj pa v omaro. Čokolada je šla v omaro. Zvečer sva bila z g. Možem najprej zunaj na pijači (potomstvo je bilo tačas v varstvu pri ge. Tašči - že od prejšnjega dneva), zvečer pa sva se vrgla pred TV in gledala forenzike. In vmes nama je zapasala čokolada. Šla sem ponjo k omari... in je ni bilo tam. Vem, da sem jo kupila. Vem, da sem jo dala tja. Vem, da je po tem ne jaz, ne g. Mož nisva vzela iz omare, prestavila kam drugam ali pojedla. V stanovanju ni bil tačas, ko naju ni bilo, nihče. Če bi že kdo bil, bi prej vzel kaj drugega, kakor pa eno belo Milko. Pregledala sem omaro, hladilnik, pravzaprav celo kuhinjo, pa še odlagalne površine po sobi. Čokolade ni bilo.
Je pa tudi žarnico enkrat razbil tale naš Prisklednik (tako sem ga poimenovala zato, ker je pač živel pri nas in na naš račun, plačeval pa ni ničesar), pa g. Možu je že kar nekaj nožev izginilo (eden tudi v tem stanovanju, v katerem živimo od leta 2009), da o tem, kako določene stvari "dobijo noge" vsake toliko, sploh ne bi. Pa to niso stvari, ki bi jih jaz založila po uporabi ali zaradi neuporabe, niti ne stvari, katere bi mi spi*dila Pubertetnik in/ali Mladič. Pač določena stvar kar izgine in je enostavno ni več.
Na eni od lokacij, kjer smo prej živeli, nam je tudi pozvonil na vrata. Včasih po večkrat zaporedoma. Sem bila že naštimana ob vratih in je pozvonilo, sem jih v nekaj sekundah odprla. Zunaj, jasno, ni bilo nikogar. Na parkirišču je loputal z vrati od avtomobila oz. je bilo slišati takšne zvoke - kar načeloma sploh ne bi bil problem, ampak - okrog mene ni bilo nobenega avtomobila.
Itd., itd.... tega je malo morje. Ampak zdaj je Prisklednik nekam šel. Ni ga več.
|
Natisni
