ronja
|
podpreti stalisce, da je varstvo placano 8 ur in nic manj. Obcasno ze, stalno pa ne gre, je pol ze skoda denarja A ti to resno? Torej jaz, ki delam polovični delavnik, naj po tvojem puščam otroke po 9 ur v vrtcu, ker toliko ga plačujem (pač v našem vrtcu nimajo možnosti polovičnega časa, zato plačujem normalno ceno, kot da bi bili po 9 ur v vrtcu). Ne vem, ampak jaz nikakor ne vidim povezave, se mi zdi pa vse skup že prav smešno . pa saj niste resni, no! A otroka moraš met v varstvu zato, ker ga plačuješ in vsako uro, ki je plačana, pa tam ni, izgubiš? Ma, vsako uro, ko lahko prej vzameš otroka, dobiš! Dobiš čas z njim - to je ja fajn! Saj ne rečem, da mi ne gresta kdaj na živce, ampak c'mon! Nič ni narobe, če se pač starši zmenijo, da jim je važna rutina in da mora bit taka in taka in konec. Ok. Nič ni narobe, če se starši zmenijo, da lahko rutino tudi do neke mere upognejo, otroci so precej bolj inteligentni, kot si mislimo - čisto razumejo, kdaj mami mora v službo in kdaj očiju ni treba in so lahko zato z njim. Vsaj mojidve nimata nobenih problemov, čeprav sta kak teden 4 dni v vrtcu, kak teden pa 5. Samo veseli sta, če jima ni treba, čeprav imata čisto radi vrtec. Samo valjda je s starši boljše. Potem bi jih tudi vsi prazniki čisto iztirili, pa navadno uvedeni otroci nimajo nekih strašnih problemov. Vsakemu je lepše doma, ne? Tudi nam se po praznikih včasih ne da v službo. Pa gremo in nam ni hudo zato (če ni kaj drugeg anarobe v službi). Isto je pa z otroki. Ne vem zakaj je potrebno vedno neko kompliciranje? Kalbo, vi počnete vsi skup kaj, pač ne kock z malim, pa kaj potem, vseeno počneš kaj z njim. Sonček pa pravi, da se mož kaj dosti ne mara ukvarjat z malo. sonček, po moje si ti v nulo naštudirala, kaj vse se da počet z otrokom, ves čas se trudiš, da vama bi bilo lepo, da bi tisti čas, ko sta skupaj, izkoristila do maksimuma, da bi se povezali, itd... (ne me narobe razumet, to ni očitek, sama sem ista ). In vama je super skupaj. Mož to vidi in ve, da male niti približno ne pozna tako dobro kot ti in ima temo: kaj če bo mala hotela k tebi - boji se bit zavrnjen. Vsaj tako se mi zdi, da je iblo pri mojem očetu. Enostavno sem mu ju morala porinit v roke, da je videl, da ga imata čisto radi, da ju lahko tudi on zamoti, da je čisto ok, skratka. Ljudje, ki se otepajo kakršnihkoli idej, nasvetov,... navadno niso tako zelo prepričani vase in to počnejo zato, da jim kdo ne bi podrl slike, ki jo imajo o sebi, ker niso prepričani, d aje res prava. Samozavestni ljudje pa se ne sekirajo, ker vejo, da je slika približno prava in so veseli manjših popravkov - jasno jim je, da se kaj bistvenega verjetno ne bo spremenilo. tudi za telovadbo se je po moje on pač sklepal, da bosta vidve hodili, ker si jo ti našla - težko ti najdeš nekaj, kar bo on počel, ne? To lahko predlagaš. Sicer pa: kadar kaj delata skup, ga povabi zraven - ne mislit, da je njemu to samoumevno. Pa prosi ga, če ti kaj pomaga. Zmisli si igrico, kjer rabiš 2 odrasla za 1 otroka - recimo da ga guncata za roke in noge - en drži roke, drugi noge - tega ne moreš sama. Ga prosiš, če pride k vama, da se boste lahko šli to igrico. Ok, nekaj mora končat, potem pa le pride. In se imate fajn in se smejite. In on vidi, da je to dejansko fajn! In poetm se drugič rajši pridruži. Povabi ga lepo, ne sitno, da se bo počutil res zaželenega... pa še nekaj: ti imaš slabo vest, ker je tvoj otrok v varstvu, on je nima. Mogoče vidi, da je otroku čisto fajn tako kot je, predvsem pa on ni bil z njo doma na porodniški in zato se zanj kaj dosti ni spremenilo. Tebi pa se je, tvoj otrok zdaj ni več pri tebi in zato imaš slabo vest. Vse imamo najprej slab občutek in po moje se večina sprašuje, če bi lahko naredile kako drugače, da bi bile več z našimi otroki, sploh prvih nekaj dni, ko otroci jokajo, ko gremo. To je res grozno in se po moje vsaki normalni mami srce trga, ker tisti jok je res od nesreče, ne od izsiljevanja. Ampak potem se otroci navadijo in niso več nesrečni. Še vedno je lepše doma, ampak tudi v varstvu ni tako slabo. To ni v zagovor tvojega moža, ampak zato, da bi se ti otresla svoje slabe vesti - ker si nanj jezna tudi zaradi nje - on bi jo lahko pomagal ublažit, pa noče. Misliš, da bi pomagalo, če bi mu rekla, da bi bila v službi pomirjena, če bi šel kdaj prej ponjo, ker bi vedela, da je mali super, ker je z njim, ker veš, da ga obožuje? MOgoče bi mu to vlilo malo samozavesti. Ker je prav hecno: celo očki, ki so super očki in jih otroci obožujejo, včasih rabijo pohvalo. (če smo čisto iskrene: tudi nam paše ). Pa še to, otroci so prilagodljiva bitja in res je 16 mesečnemu otroku baš vseeno za pravljice, telovadbo, sinhrono plavanje in nevemkajše. To je res, ampak nekateri starši bi umrli od dolgčasa, če bi cele dneve samo kocke zlagali in pravljice brali. Ok, 1, 2, 3, 5 pravljic, potem mam pa jaz počasi dost (dostikrat že pri 2 ali 3 ). Bi delala še kaj drugega - nekaj, da razbijemo rutino, da nam ni dolgčas. In tudi to otroci sprejmejo kot rutino. K meni zdaj že dostikrat pride Ronja z željo: "Mami, gremo kaj delat!" Kar pomeni, da si želi kake "naše" aktivnosti, pa so lahko to njoki ali pa lutka ali pa da gremo na eno kulsko igrišče, ki je malo dlje. Pač včasih si tudi otroci zaželijo, da je kaj malo drugače. Res je, da večinoma kasneje, ne ravno pri 16ih mesecih, ampak pri 2 letih recimo se mi zdi, da jim prav paše - sprememba okolja, malo družbe,... Pa nisem za milijon popoldanskih aktivnosti, sama ju nisem vpisala na NIČ, ker se mi zdi, da imamo čisto dovolj okupirane dneve in rabimo malo časa tudi za to, da počnemo kaj iz našega seznama želja, pa da se samo cartamo. Ampak razumem, če pa komu to paše in se mi ne zdi apriori narobe. Narobe se mi zdi, če samo dirkaš iz ene aktivnosti na drugo. Če pa imaš 1 otroka z 1 aktivnostjo na teden, pa se mi ne zdi ravno pretiravanje.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|