Anonimen
|
Se mi zdi, da je Gina kar zadela v živo, vsaj pri večini parov, ki jih poznam. Nekako je ta stil življenja, imeti otroka, delati v službi in priti domov pospravljat, obenem pa biti perfektna mati fenomen Slovencev. Tak je moj mož, pa ne morem trditi, da ne da vsega od sebe. Jaz pa nisem, pa še zdaleč nisem komot. Na tak način ne želim imeti več otrok, kot da bi mi kdo vzel užitek ob njih. Mogoče so to moji francoski ali pa dalmatinski geni, vendar se mi zdi to porazno. Mojemu možu je to samoumevno. Enega otroka imam, ker tako lahko shajam s svojo filozofijo, namreč brez vrtca do tretjega leta, čas za naju s partnerjem, da sem nasmejana in srečna in lahko dajem otroku pozitivno sliko. Ne bom trdila, da sem srečnica, ki si to lahko privošči, samo delo sem si zorganizirala tako, da zmorem in se odločila za svobodnjaške vode v poklicu, ki me tudi osrečuje. Posledica je seveda manj denarja, delam pač toliko, da pokrijem tisti del izpadlega dohodka, ki nam je nujen, ostalo po poč skrbim za dom in družino. Družba se zelo spotika ob naju, češ poglej, kako je komot, ima enega otroka pa še redno ne dela. Kajti moje delo in zaslužek ne velja za sprejemljivega. Mož je seveda sprejel moj način razmišljanja, ampak v drugo še razmišljava, ker on preprosto ni družinski človek in ima pač tak pogled, kot ga je opisala Gina. Čeprav lepo živimo, tudi finančno kar dobro zaslužim, se on ne počuti dovolj varnega za večjo družino. Jaz imam rada otroke in velike družine(sem zrasla v eni od njih), ampak ne grem podirat zaenkrat srečo nas treh, dokler si ne bomo enotni o željah in ciljih.
|