Anonimen
|
Meni pa se zdi, da je ta njena hladnost, ki jo opisuješ, le njen obrambni sistem. Jaz recimo podobno reagiram, če se počutim nezaželeno, napadeno, neljubljeno, nevredno ali karkoli pač (pa ni nujno, da ima ta občutek realno osnovo) - se umaknem. In ratam sitna, tečna in pikra. Mož mi pa reče, prav mi boš že povedala čez tri dni . Tak, nefajn obrambni mehanizem, ker se umikaš problemom oziroma jih še poglabljaš, izhaja pa iz tega, da na nasprotni strani ne pričakuješ posluha. Tu je keč te nesrečne komunikacije: zelo dobro znamo poslušat, ampak redko pa tudi slišimo, kaj nam partner hoče povedat. To je pa zato, ker imamo že vzpostavljene določeno mnenje o partnerju, o njegovem razmišljanju. A to mnenje izhaja iz nas, iz naših pričakovanj, ne naredimo pa tistega, kar bi dejansko morali: pogledat, kaj se dogaja v partnerjevi glavi. Vživetje v drugega nam dela probleme, ker si potem mislimo, da to omejuje nas. Potem pa začneš tekmovati s partnerjem, namesto da bi iskal skupno pot, skušal reševati probleme in se povezovati. Ko je gor govora o eni knjigi, mogoče še ena, meni je fajn, se ne strinjam povsem z napisanim, ampak z večino pa: http://www.orbis.si/index.php?2967&backPID=2967&tt_products=9077
|