Bakfark
|
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
Če bi ji ti svetovala z nekaj idejami, kaj naj ona naredi, da bo spet videl tudi njo, ne samo compa, potem bi ti takoj ploskala. Če pa samo odrežeš: z njim ni nič narobe, samo pač rad igrice špila, pa ne pomagaš rešit problem - samo rečeš ji, da očitno narobe vidi, da to ni noben problem in da si ga samo domišlja.
Zanimivo koliko -manij, -patij ter raznoranih -holij je v vsakodnevnem življenju, pa se zanje sploh ne samo ne zmenimo temveč jih v kulturnem kontekstu razumemo kot dobrodošle, pravilne, znak uspešnosti, zrelosti itd. Vse kar se razume kot družbeno nefunkcionalno naj bo predmet korekcije, medtem ko je celotna družba utemeljena na kopici različnih odvisnosti in močnejši kot je občutek neustreznosti, bolj smo nagnjeni k zatekanju k veličinam, ki vedo, so seznanjeni, nam svetujejo, ker oni VEDO. Jaz sem zadnjič na eni zbrisani temi ženski z očitno dilemo komu se prikloniti, predlagal naj se prebuta, ker njen največji problem ni bila ne ena ne druga oseba, temveč natanko ona sama. Valjda, moj post je bil popolnoma neumesten in izrazito sarkastičen, pa naj se ga ne bi jemalo preveč resno.
Ukazati nekomu na druge stvari, ki da so prav tako lepe, vredne in časa in energije, je nemogoče, v kolikor on sam ni dovzeten za to. Mi tukaj govorimo pravzaprav o simptomih, ki jih pogosto razumemo kot vzrok problemom, bi pa v njih morali pravzaprav gledati in iskati posledico tega, kar se dogaja, posledico tega, česar del smo in ker smo družbena bitja, govorimo predvsem o medosebnih odnosih in relacijah - starši-otroci, možje-žene, prijatelji-prijatelji, delodajalec-delojemalec itd.
In ko se svetujejo spremembe, se pozablja na ključno stvar - da se odločitve težko sprejemajo, dokler niso dovolj zrele. Marsikdo zmotno vztraja pri trenutnem stanju, ker smatra da je takšno stanje popolnoma pravilno, tesnoba ki jo občuti se običajno razume kot "z mano je nekaj narobe", v bistvu pa ni zmožen videti, da je ravno določena situacija in vztrajnost v njej vzrok njegovemu stanju. Kar pomeni, če želimo narediti spremembo, bi najprej morali zavreči svoja prepričanja, zablode, stališča, vztrajanje, da nekaj je oziroma ni normalno. Ozrite se nazaj, v človeško, v lastno preteklost - kar je veljalo včeraj, ne velja več danes. In za veliko večino, je še najtežje sprejeti sebe, tisti del, ki se ga spretno taji, ker ni skladen z bontonom, splošno veljavnimi normami, ki jih določajo družbene vrednote. In to kar je naučeno, ni nujno točno to, kar nam je dano.
In kako narediti ta korak naprej, v desno, levo, kamorkoli, samo da se nekaj spremeni. Kdo naj da konkreten odgovor, ronja??? Jaz, ti, liliana,...? Kdo od nas je dovolj kompetenten, da naloži drugemu breme odgovornosti za dejanje katerega naj bi ON izvršil in za katerega MI smatramo, da je pravo. Ne gre.
< Sporočilo je popravil Bakfark -- 27.1.2011 15:49:34 >
|
Natisni
tudi jaz poznam eno tebi podobno, pa je poskušala isto kot "tvoja punca"..... 
. Hočem rečt, da različni načini pomagajo različnim ljudem. In da ni to, da greš k psihologu nič sramotnega. Pa čeprav to ni iz izkušnje, ko smo ravno pri tem - kar si me obtožila, da svetujemo vse iz svojih izkušejn - ni nujno. Jaz ga sicer nisem nikamor pošiljala, makatub sploh še nisem odgovarjala - poizkušala sem samo picolo in frodico spravit na skupno točko. Tako da ne vem točno, na kaj sploh ciljaš. Spotaknila sem se pa ob tvoje "ožigosanje", ker se mi zdi, da to naredi veliko slabega. 
. Ne, resno: ko maš otroke, ne moreta oba 2 uri na dan zabit za igrice, tv ipd... Ker se moraš z njimi ukvarjat (vsaj z našimi), ker jim moraš kaj naredit tudi za večerjo, ker jih je treba umit, preoblečt, itd... 
