ronja
|
Ja, saj zato sem dala svoj primer - ker je isti! Kot sem ti že prej povedala, sem v prvem postu prevajala picolo, svoje mnenje sem podala v naslednjem postu - kjer je tudi ta primer - da je nekaj lahko zasvojenost, ali pa tudi ne - pri istih zunanjih znakih. Primer sem dala zato, da bi picoli pokazala, da to ni nujno znak zasvojenosti, razumem pa, da lahko tudi je. Lubi je bil sicer po nekih merilih nekoč, pred precej leti, verjetno res malo zasvojen s športom, ker brez njega po moje ne bi kaj dolgo zdržal (res pa mu ni bil problem, če ni bilo priložnosti - ampak nekaj se navadno da) in ker je skoraj vse frustracije reševal tako, da se je šel znoret tja. Ampak ljudje se spreminjamo in takrat, ko je bil 8x na teden na košarki, vem, da ni bežal vanjo - to je bil meni tisti glavni keč. Vsak ima svoje znake, vsak svojemu da največji povdarek. Vedela sem, da je pač takrat dobil priložnost, o kateri je res dolgo sanjal in se mi je zdel idealen čas, da jo izkoristi - dokler jo še lahko. Ko bodo otroci tako veliki, da bo vseeno, če ga nobeno popoldne ne bo doma, bo on že prestar. Ne bi pa hotela celo življenje tako živet, niti on ne. Sicer sama vedno zagovarjam tezo, da je lahko vsaka stvar (tudi šport) odvisnost, če je v pretirani meri in da je večina stvari lahko samo "sprostitev in rekreacija" (trde droge ravno ne). Odvisno od zastopanosti v življenju. Ampak v makatubinem primeru - 7 ur na dan, vsak dan... Zdi se mi narobe, tudi če ne zdržiš brez svoejga vsakodnevnega teka in si cel dan siten, ker nisi mogel it zjutraj laufat, ker so otroci bolni, recimo. To se mi zdi sicer blaga, ampak vseeno odvisnost in je tudi kemično čisto isto - pri fizični aktivnosti se sproščajo endorfini, ki se tudi pri večinih drugih drog -povzročajo občutek ugodja. Ne razlikujem med športom in drugimi stvarmi. Imamo pa različne meje, kaj je komu sprejemljivo oz. kje je ta zdrava meja - kot si sama rekla: različni smo. Tudi lubi ima obdobja, ko igra igrice. Me čisto nič ne moti, ker vem, da mu lahko zaupam: oba sva precej pozorna glede samih sebe in če posumiva, da nekaj presega zdrave meje, ki so za ene stvari dokaj nizko (recimo za alkohol, droge,...), za druge srednje visoko (igrice, bluzenje na netu,...), za nekatere pa precej višje (šport, crkljanje), potem začneva najprej sama sebi it na živce. Kadar pa te samokritičnosti ni, je pa problem. Pri nama je obratno: en bluzi in bo mel sam pred sabo slabo vest prej, predno bo to problem pri drugem. Tadrugi mu bo rekel, da naj vendar brez slabe vesti malo počiva, pa uživa. Ampak to lahko, dokler so meje podobne. PS Ronja......ni treba zdaj delati celo psihološko analizo mojega profila... Daj no, pa glih zabavno je postalo. kaj pa naj počnem medtem ko čakam? Normalno, da vsi svetujemo glede na svoje izkšunje - vendar pa je treba izhajat iz tega, da smo različni: mislim, da ni prav, če rečemo: to dela meni, torej je ok za vse. Ja, je ok zate. Lahko rečeš: to dela meni, poizkusi, mogoče bo tudi tebi ok. Poznam punco, ki je nekaj časa delala po nasvetih, kakršne daješ ti, pa se je na koncu poizušala ubit. Potem je začela delat drugače in zdaj je srečna (tako sama pravi). Ni vedno samo en način pravi. In sama še nisem bila pri psihologu ali psihatru, samo se mi to ne zdi nič takega, da bi bil zato ožigosan ali da bi bilo samo za čisto nore.
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|