|
m_m -> Jaz nočem, ti ne smeš... (9.8.2005 15:25:46)
|
ja kalbo zdej sem se spomnla... kak je blo pr men pa pr sestri. Men skor prepovedal izhode. Prvič v prvem letniku SŠ, pa na 4 mesece enkrat. Celo SŠ je naneslo 10krat. Normalno da sem gledla kaj delam, da so mi še pustli kdaj it, ker so me hodl ob enih zjutri iskat. Pol se mi je pa sfuzlalo v prvem letniku faksa... Pr sestri je drugač. ona je ven hodla že v OŠ, v SŠ pa gre lahk svako soboto, pa tega niti ne izkoristi vedno.
Js mislim, da je otroke najbolš naučit da se znajo sami odločat, po svoji pameti - da vejo kaj, kdaj, s kom, kje... (kaj je alkohol, kaj povzroča, posledice prevelikih količin, nazorni primeri iz okolice...) Naša naloga kot starša je, da jih naučiš čim več in da smo opora, tudi če ga kdaj polomijo. Da jih ne lovimo še preden bi morebiti padli (ne niti slučajno ne smeš pit in pol ga zalezuješ, brskaš po njegovih stvareh, zaslišuješ znance, gostinske delavce...). Tu je pol stvar zaupanja. Če ne drugega zaupanje v sebe, da smo dali kar se da največ od sebe in v otroka, da se bo pravilno odločil. Pravilno pač glede na naše vrednote. Ni nujno da bo otrok mel iste. Će nam rata privzgojit jim lastno mnenje (aha ti piješ, jaz pa danes ne bom pač zato ker... 1.000.000 razlogov: ni želje, škoda dnara, mi ni, zadnič mi je blo preveč slabo...) je to največ, kar lahko nardimo.
Mal filozofiram, sam mi je pa pasalo, da se si vsaj skristalizirala misli.
PS: en sosed, sin, je mel ful rad sladoled, pa mu je fotr kupu celo kišto lučk, kornetov, vsega, ker mu je mali skos težil: ati, ati, dej mi kup sladoled. Pol je pa sdtarmu utrgal in je malega tuk založu, da ni mogu več. Še silil ga je: na tega še nisi, pa ta je tut dobr... Tamalmu se je sladoled tak zameru, da ga par let ni povohal.
|
|
|
|