tehnofil
|
IZVIRNO SPOROČILO: Tarči
Hudo mi je da sem se opekla in to že 2 v svojem življenju, nevem zakaj ampak vzamem kot izkušnjo in grem naprej
kako smo lahko ženske tako naivne .... da vrjamemo vrjamemo in vrjamemo
!!! Alarm !!!
A ti ne zvoni dovolj glasno? Nič zato. Pa zato zvoni bolj pogosto.
Verjameš sebi, ne drugim, zato vedno znova nasedeš - ker sebi "valjda" zaupaš. Očitno je da imaš v sebi nek problem in zato neko izkrivljeno predstavo. In ta napačna predstava te opeče. Nekaj te neprestano zvabi v napačen odnos. Dokler ne boš ugotovila kaj je to, boš ta vzorec, žal, ponavljala. Sama pa boš to težko ugotovila, saj če bi se dalo to enostavno ugotoviti bi to že opazila in se temu izognila. Zato potrebuješ nekoga drugega, da ti pomaga najti kje imaš problem. Mogoče prijateljica, strokovnjak ali celo tisto, kar je nemogoče - tvoji starši.
IZVIRNO SPOROČILO: Tarči
..tiče staršev mojih ... o tem neve nobeden nič,ker se resen zagovornik tega naj se starši ne vmešavajo in da pač oni imajo svoje življenje in midva svoje.
No pa si nalijmo čistega vina.
Želiš si otroka. Svojemu otroku ne bi želela da iskusi tvojo trenutno situacijo. Če pa bi - a bi hotela svojemu otroku pomagati z vsem kar znaš in premoreš? Ali bi hotel o takšnih njegovih težavah vedeti in mu svetovati?
Ti si edina na svetu ki želi svojemu otroku 100% dobro, brez česarkoli v zameno. Je tako?
In zakaj tvoja filozofija potem starševsko vlogo tako zavrača. Nihče nima svojega življenja, še najmanj otrok. Otrok (tudi odrasel) je vedno del življenja staršev. Le od kje ti egoizmi, da jaz sem tu starši pa tam. V zdravih odnosih si medsebojno zaupajo in si pomagajo, so si odkriti in se znajo vživeti v vlogo drugega.
Prepričan sem, da tvoj odnos s starši ni tak. Tvoje resno zagovorništvo ga ni sicer začelo spreminjati, ga pa je zagotovo zapečatilo. Čas je da si s tistim, ki te ima najraje, ki ti želi vse samo najbolje zgradiš tak odnos. Ni prepozno. Je pa za to potrebna ponižnost. Prav gotovo si starše s svojim "zagovorništvom" prizadela.
Resnični ti predlagam, da začneš pri starših. Boš presenečena. Saj se lahko zgodi da pade kakšen očitek "smo ti rekli", ampak zameri. Pojdi naprej, ko si bodo dali duška (eni si ga morajo dati, drugi razumejo takoj in se zadržijo) pa bodo začeli dajati predloge, rešitve, pomoč. Starši te najbolj poznajo (v pravi luči, ne v luči kot sama sebe vidiš, ampak kot te vidijo drugi - brez izkrivljenosti predstave.
Pogumno. ključ je v ponižnosti. Priznati sebi, da si se zmotila, priznati najbližnjim, da si se zmotila. Potem pa gre samo še navzgor.
IZVIRNO SPOROČILO: Tarči
...in staršem se reče da pač nisva za skupaj da sva si različna in je.
Ne, ne. Ne laži. Izvor napak najhitreje in najlažje odkriješ če greš direktno nanje.
Postavi se enkrat pokonci in povej naravnost. Ravno prikrivanja so te pripeljala tam kjer si.
Mi vemo in ti dobro veš, da če bi staršem že prej zaupala problem, bi ti svetovala da fanta pustiš, da ne kupuješ hiše, ... Ampak bolečina te je silila, da si bila tiho, da si postala "zagovornica", ker si le tako lahko opravičevala to skrivanje. Ker ga nisi bila pripravljena pustiti si si omislila "zagovorništvo svojega življenja".
Napake delamo, ker se izogibamo bolečini, neprijetnosti, sramu. Če se zavestno v to zakadimo, se jim nastavimo, se šele odprejo pogledi, ki jih je zakrival strah pred bolečino, sramom,... Torej direktno iti na težavo je: Priznati sebi da si se motil (lahko), priznati drugim, da si se motil (težko). Torej če greš zopet po lahki poti, ne pričakuj rešitve. Problem te bo sledil v naslednjem odnosu. Zato je potrebno iti direktno po tisti poti, ki te najbolj navdaja s strahom pred bolečino, sramom, neprijetnostjo. To je tista pot skozi katero nisi šla, druge poti po katerih pa si šla, pa so te vedno pripeljale v težavo.
|
Natisni
kot da ne bi imeli lastnih oči, res. 
)... 
. Zdaj ti je komplicirano s hišo, z otrokom bo še bolj. Ok, si nehala delat na tem, to je fajn, ker otrok od vsak dan zadetega očeta res ne bo imel bogvekaj... Otroci pa rabijo očete... 
. pa imava zdaj lep odnos, samo do lani recimo ga pa nisva imeli in ji nisem mogla ne zaupat in mi ni dajala neke opore ali karkoli takega. malo preveč posplošuješ, preberi si kdaj kake zgodbe tu gor, kaj vse tvoji tako opevani starši vse počnejo... ne veš njene zgodbe in glede na probleme, lahko izvirajo tudi iz otroštva - torej tudi od teh sploh in oh krasnih staršev! 
