aleunam
|
Moja porodna zgodba...
Nisem vedela kaj lahko pričakujem, ker je bil moj prvi porod, a tega ravno nisem.
Torej, 29.10. se šla v P na UZ in CTG, ker so mi napovedali velik plod. Tam so mi izmerili nekoliko manjšega, a so me zadržali, ker sem (prvič v  ) imela 145/90 pritiska. Kakšno uro za tem je bil povsem normalen. Tako sem se počutila, kot da tam samo še jem in čakam na porod. Vsak drugi dan sem imela pregled, a sprememb ni bilo. Kmalu sem bila čez rok in v petek, 5.11. se ginekologinja odloči, da je čas. Bila sem odprta samo 2 cm, a njej se je zdelo dovolj, da sprožijo. Ura je 7.30 in medicinska sestra me odpelje nadstropje nižje, jaz se tresem in komaj pokličem svojega ter mamo. Najprej so me sklistirali, stuširala se sem, potem so popisali podatke in me poslali v porodno sobo. Tam mi je babica (ful prijazna) predla mehur. Sem mislila, da bo neprijetno, pa samega predrtja nisem čutila, le toplo vodo. Plodovnice je bilo ogromno. Potem so mi vstavili metuljčka in ob 8.30 umetne popadke in prvo svečko za odpiranje. Pride moj in do 11h sva se sprehajala po hodniku. Takrat sem imela popadke na 3 minute, čist "prijetne". Sem rekla, da če je to to, potem bo to mala malica. Aja, vmes sem morala ponovno izpolniti izjavo za epiduralno, ker so kekci na oddelku mojo zgubili. 100% sem, da je bila zraven. No, ob 11h me babica pokliče nazaj na posteljo in poveča doziranje. V tistem trenutku pa se je zame začel pekel. Popadki na minuto, minuto pa pol, ful močni. Čutila sem jih v celotnem spodnjem delu. Ura se je tako počasi premikala in če ne bi bilo zraven mojega, bi najbrž znorela. Njegova naloga je bila tudi vlaženje mojih ustnic. Me je vedno znova kregal, ker sem iz tiste gobice potegnila vso vodo ven.  Žejna ko sto  . Tam okrog dveh se je v sosednji sobi zaslišal otroški jok, jaz pa skoraj v paniko, da bi tudi že rada. A drugega kot epiduralne ali injekcije proti bolečinam mi niso mogli dati. Odločila sem se za injekcije, ki so kakšno uro malenkost olajšale popadke ali pa je bilo vse v glavi. Res pa je, da sem skoraj zadremala tisto minutko vmes, ko jih ni bilo. Ura je bila tam proti peti, ko so mi moči resnično pojenjale. Vsake toliko časa sem prosila babice, da z mano kaj naredijo, a so rekle, da še nisem odprta in še
ni čas. Ves čas sem mislila, da je problem v tem, da še nisem odprta (kljub svečkam sem se odpirala cca. cm na uro) in ko bom, bo 100% porod. Pa me ena mlajša babica hitro postavi na realna tla, da ni nujno, da potem takoj bo in lahko traja še več ur, pa še komentar, da je lepo videti ženske, ko vozičkajo, a za to se je treba potruditi (kot da sem to rabila v tistem hipu). Njen ton me je pa čist zbil na tla, ful mi je moralo zbijalo. Jaz sem obračala oči in videla sem mojega kako je čakal, da jo bom nahrulila, pa sem se raje ugriznila v ustnico. Večkrat me pride pogledat zdravnica in ko je bila ura nekje ob 6h, ko sem jih rotila, da z mano kaj naredijo, ko me je začelo ful siliti za pritiskanje, so se odločile, da poskusimo skupaj. Dve babici sta mi potiskali trebuh, zdravnica pa je šarila odspodaj. Potem odidejo in se vrnejo čez par minut. Rečejo, da prediham še 5 popadkov, potem poskusimo ponovno potisniti. In če ne bo, "bomo morali nekaj storiti". Spet obe babici name, jaz sem potisnila, a ni šlo (moj je odšel kar iz sobe, v očeh pa sem mu videla solze). Vprašajo me, če bi pristala na CR. Omenila je, da se otrok ne spusti in da lahko traja še več ur. To mi je bilo dovolj, da sem pristala. In takrat se je v meni porajal občutek, kot da sem se predala, zgubila bitko  , hkrati pa olajšanje. Izklopijo mi umetne popadke in počutila sem se kot v nebesih. Predihala sem še mogoče tri manjše popadke, saj je v trenutku, ko je odstranila tisto tekočino, nehalo boleti. Ob 19h so me na hitro spedenali, nekaj sem podpisala in že se ničesar več ne spomnim. Moj je poklical svoje in moje starše, da bo CR, čez dvajest minut, natančneje 19.19 pa že, da je na svet prišel Mark. Baje so bile tudi solzice v očeh.  Ko sem se zbudila, so mi ga dali k licu in je baje že odprl usta (sesalni refleks), jaz pa sem ga nameravala pobožati, a sem baje božala babico po roki. Bežno se spomnim tega srečanja, videla sem ful megleno. Spomnim se še, da so mojega poslali z mano v sobo, da je videl kje sploh bom in da mi je rekel: "Veš kako je lep". 
Ful mi je žal, da sem zamudila prve trenutke in še par dni po tem sem razmišljala, če sem prav naredila ali sem se resnično predala. Pozneje so babice rekle mojemu, da najbrž ne bi mogla niti poroditi, ker je imel glavico "v špic". Kaj točno to pomeni, ne vem, a zdaj je mimo. Bolečine so bile nepopisne in priznam, da se me še vedno drži misel, da je prvi in zadnji. Kljub temu, da sem se tako zaljubila v to malo bitje, da brez njega ne morem živeti. 
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
... se jih obeta kar precej ta december, vendar bom bolj gost na njih, kot aktivni udeleženec, bom šla le za kako uro (tako kot včeraj), da grem malo med ljudi, medtem ko mali spi. 
-itak jaz bi naredila celo štalo 
jih sploh ni, pri nekaterih pride in gre, pri nekaterih pa traja daljše obdobje 
, sem skozi mislila, da se moreš z pediatrom posvetovat, če hočeš menjat znamko, pa vidim, da jih kar same menjate, če vidite da 
Samo še to se mi je manjkalo ja 
Me je kar strah malo. Pa ji bom zatežila še za dojenje...kaj pravi na to da prešaltam na črpalko in flaško. Moja sestra mi svetuje naj potrpim vsaj do božiča ko bo mala stara en mesec...seveda ob predpostavki da mi depresija izgine čimprej. No bomo videli. Ej dons sem takojj boljše volje ko je sonce zunaj 
