aleunam
|
IZVIRNO SPOROČILO: phelps Včeraj sva šli sami na potep k njegovim (je moj vztrajal da greva) in sva lepo prestali vso ceremonijo s pakiranjem, vožnjo (50 km), ipd... Le zvečer ko sva se vrnili je bila orng tečka, ker je bilo overdose. To se njegovim ne da dopovedat, da ni za otroka kul, če je po rokah po par ur skupaj in ga vmes niti podojit ne morem dobro , vedno je pregovarjanje, da moramo domov (in potem tista zoprna vožnja po megleni noči). Modro molčim, enkrat na teden še lahko potrpim, vem pa, da ni dobro zanjo Čakaj, a sem to jaz napisala? Pri nas je enako. Ponavadi, ko samo omenim, da bomo šli domov, me čudno (pa tudi en občutek "žalosti" dajejo) pogledajo in pregovarjajo, da bi še ostali. Ponavadi še malo ostanemo (npr. danes je bil plan do 12h, pa smo ostali skoraj do 15h), ampak danes sem mojemu rekla, da ko rečem, da midva z malim grea, pač greva. In me je 100% podprl, za kar sem mu hvaležna. Seveda tega ne počnem, ker jim ne bi privoščila vnuka, ampak za Markovo dobro. Da je potem on meni doma razdražljiv, nimamo od tega nič. Drugače ga jaz tam podojim, ko je treba, ampak enostavno se nikoli prav ne naje. Po skoraj dveh mesecih vem, kdaj mu je dovolj. Potem pa začne sitnariti, ga spet pristavim, se ne naje in jovo na novo. Potem pa od obiska nimajo ne oni, ne jaz in ne otrok nič. Zato pravim, da je zaenkrat boljše, če oni pridejo do nas, da malček še malo zraste. Ali pa vsaj, da obisk traja maximalno uro do dve. Otroka namreč nikomur ne nameravam odrekati, zame je pomembno, da bo v družbi obeh družin, ampak zgleda, da je zanj sprememba okolja še vedno prevelika. Za nazaj se mi ne da komentirati, samo nadinne želim povedati, da ima vsaka kdaj tak dan. Niti približno pa nisi slaba mama!!!
|