ronja
|
Nikoli in nikdar je nebi prevaral, pod nobenim pogojem! Jaz sem rekel samo kaj bi se zgodilo v primeru, če bi uresničil predlog ki ga je prej dal nekdo drug.
Sem upala, da tako čutiš, pa da se je samo tako čudno slišalo/bralo. Saj ni fora v samem varanju, bolj je v tem, ali si res na kakršenkoli način želiš naredit konec ali ne.
Kakšen bi bil tvoj odgovor v drugem primeru?
V tem primeru bi ti pa svetovala, da nadaljuj dobro prakso, kjer vidiš, da prinaša uspehe in jo korigiraj, kjer vidiš, da jih ne:
Torej v dobra praksa v vajinem primeru: videl si, da spodbuda in pohvala delajo čudeže, saj je naredila kar 3 predmete v 1 samem tednu. Zadnjega pa ne more, predvsem zaradi zavor v sebi, ki jih dela pritisk iz vseh strani. Rabi oporo, da zdrži ta pritisk in rabi nekoga, da jo prepriča, da je res sposobna. To vsi včasih rabimo.
Nimaš pojma, koliko lahko vplivamo en na drugega! Misliš, da sem bila jaz kot najstnica tako samozavestna kot zdaj? Jok, brate! Ko sem bila z bivšim, sem mislila, da nimam pojma o matematiki - pa sem jo imela 10/10, jo inštruirala (uspešno, so vsi naredili popravce, eni celo zelo dobro), imela kar nekaj priznanj iz tega področja,... Ampak sem mislila, da nimam pojma, ker mi je on na tem področju zbijal samozavest, ker njemu ni tako dobro šla in je to kao moško področje in ni mogel prenest, da bi bila njegova punca v matematiki boljša od njega. Tako me je prepričal (ne namerno oz. zavestno), da res ne znam, malo pa so verjetno tudi starši vplivali, čeprav niti ne bistveno. Danes se lahko temu samo režim - sem bila blesava ko noč!
Po drugi strani pa je lubi vedno verjel vame veliko bolj kot jaz ali kdorkoli drug in sčasoma me je prepričal, da lahko res naredim skoraj vse, kar si zapičim (za par stvari mu še ne verjamem, recimo za računalnike ). Ampak odkar sva skup, dejansko poizkusim in potem tudi rata. Ona pa ne upa niti poizkusit (se naučit) in zato ji ne more ratat... Tudi moja mami se je še pred kratkim za vsako stvar, ki sem se je lotila, čudila: "pa ti to znaš?" Zanjo očitno nič nisem znala . Potem sva se enkrat pogovarjali o tem in ona sploh ni vedela, kako se to meni sliši... Njej je bilo res čudno, da se tega lotim, če pa tega še nisem počela. Meni je pa to, ko sem bila mlajša, zelo jemalo samozavest, pa niti ni slabo mislila. Zdaj mi je ne več - se ne sekiram - saj je v bistvu res vseeno, ali ona misli, da znam nekaj prevest/ilustrirat/sestavit/karkolipač..., važno je, kaj misli tisti, za katerega to delam . In ti so bili do zdaj zadovoljni;). Ampak kot 16letnica nisem imela niti možnosti, da bi dobila drugo mnenje, niti izkušenj, da bi se lahko požvižgala na njeno mnenje. Štekaš, zakaj je torej starševsko in fantovo mnenje v teh letih še posebej pomembno?
In slaba praksa: užaljenost - videl si, da ne prinaša rezultatov, ona takrat ne ugotovi, da ti je ob njenem zmerjanju hudo. Kot si sam povedal, pa včasih skapira - kaj narediš takrat? Ji razložiš, ne? Torej nadaljuj tudi tu z dobro prakso. Kadar začne s svojimi izpadi, jo ustavi in povej, da se bosta pogovorila, ko se umiri. Če se umiri, nadaljujta pogovor in ji razloži, kako se TI počutiš, kadar te zmerja. Da imaš tak občutek kot ona, ko ji njena mama reče, da je nesposobna ali kaj podobnega in da takrat ne čutiš ljubezni. Da te to žalosti in prizadane. Nobenemu normalnemu in večini nenormalnih ljudi ni vseeno, če svojega partnerja prizadane, ker jih imamo na splošno radi.
Ona te rabi. Veliko bolj kot ti rabiš njo. Ali ti ta pritisk zdržiš oz. ali ti vseeno ona da dovolj nazaj, ker jo res tako zelo ljubiš ali ne, to pa je tisto vprašanje, na katerega ti jaz ne morem odgovorit - do tega se moraš dokopat sam. Ampak če boš ugotovil, da se vseeno splača, tu je moj odgovor.
Dejstvo je da jo imam rad, in mi ni vseeno za njo! Imam pa taka obdobja ko mi je enostavno vsega zadosti.
Tako je pri vseh parih, res pa je, da se kasneje umiri: naučimo se živeti s svojimi in partnerjevimi napakami in se ne kregamo 1-2x na teden (vsaj upam, da večina ne ), pa s pozitivno spodbudo se da marsikatero napako odpravit, začnemo pa navadno s tistimi, ki nam grejo najbolj na živce (navadno grejo te tudi partnerju najbolj na živce).
To samo še ne pomeni, da nimata prihodnosti, vendar pa če se tehtnica nagne v smer, ko je obema samo težje, potem se vsekakor ne splača. Razen če vesta, da jo lahko obrneta. Vsak par ima kdaj obdobje, ko je težko bit skupaj. ampak če vemo, da se OBA trudita, potem ga preguramo in potem nam je spet lažje skup .
Ključna beseda je OBA. On oba morata čutit, da se oba trudita, da ni en sam, ki gura dalje (oz. da se mu to zdi).
Ponavadi je zelo trmasta. Ko vidim da tako ne bo šlo, popustim
Dokler popustiš, se njej njena trma splača. Taka je bila moja tašča: me je 10x vprašala, če lahko pride, jaz sem 10x rekla, da zdaj mi pa res ne paše, pa je vprašala še 11tič in sem bila takrat tiho, ker mi je bilo vse skup že smešno, ona pa je zaključila: "Ok, no, potem zdaj pridem." (to niso izmišljene cifre, sem se parkrat spravila štet ). Potem sem počaaaasi skapirala, da moram bit ravno tako trapasta in trmasta tudi jaz, če hočem svoje dosešt in od takrat ji pač tudi 12tič in 50tič rečem ne, če nečesa res nočem in po nekaj časa je tudi ona odnehala in niti ne vpraša več 12krat. Tako, za tolažbo, da se dogaja tudi starejšim s še starejšimi .
In tisti dan od mene ni neke posebne efektive pri mojih ostalih ciljih. To me obremenjuje. In se bojim da bi to vplivalo na šolo, kariero, skratka na moj način življenja, kateri mi je prej zelo ustrezal in sem bil z njim zadovoljen.
To je tudi normalno: ko je sodelavko pustil fant, tisti dan ni NOBENA od naju nič naredila - in še nekaj naslednjih dni nisva bili najbolj produktivni. To je normalno, da človek, ko je nesrečen, ker se ne razume z ljubimi, ni najbolj produktiven in vsi to sprejmejo kot del življenja, tudi šefi - dokler to ni pogosto. Problem je torej v tistem 2x na teden. Občasno imamo vsi rukerje in ne moremo bit non stop 100%.
Na ta forum sem se obrnil, ker nimam nikogar (razen svoje mame), s komer bi se lahko odkrito pogovoril in bi mi svetoval.
Fajn bi bilo, če bi imel kakega prijatelja - ti vedno prav pridejo - za hecat in za kak nasvet, ker gledajo situacijo bolj neobremenjeno. Starši vedno gledamo na dobro svojih otrok, vendar pa dostikrat ne vidimo njihovih napak oz. jih ne vidimo objektivno, zato težko prav svetujemo - ni nujno zanje res to dobro, kar bi mi svetovali... Starejši kot so otroci, bolj je to res... Starši pa dostikrat živijo še vtistem svetu, ko so najboljše vedeli za nas, kaj je dobro za nas in kaj ne. Kasneje to enostavno ne drži več...
Opazila je, da odkar sem z njo, sem se zelo spremenil. Na slabše. Pravi da sem cel zmeden.
haha, mislim, da ni starša, ki tega ne bi opazil pri prvi resni zaljubljenosti svojega otroka . Moja mami in moj bivši (sicer 2., ne prvi, prvi je bil uglajen in je bil mami všeč, drugi pa mal bolj divji , ampak en pač mora bit tisti, ki to naredi ) sta oba pela pesem od Bajage: "Vidi, šta sam ti uradio od kčerke, mama!" In to neodvisno en od drugega, sta mi rekla, da je pa ta pesem res za njiju... Zgodi se tudi v boljših familijah Zaljubljenost nas preoblikuje, vrednote se nam obrnejo na glavo, ker se vrine pač ena stvar na prvo mesto - in vse ostale padejo dol... Postanemo drugačni in ko smo zaljubljeni, smo zmedeni. To je aksiom .
To je zaljubljenost, ljubezen je drugo, takrat smo lahko produktivni (če smo srečni v ljubezni, seveda), pa tudi zmedeni nismo več in vse vrednote se spet vzpostavijo - to je ta faza, kamor bi ti zdaj rad prišel. Dokler si zaljubljen, ti je važno samo to, da si s to osebo, kasneje pa tvoja prejšnja zanimanja, prijatelji, hobiji, šola, itd... spet dobijo na veljavi... In takrat je par navadno na preizkušnji - kadar se to ne zgodi pri obeh partnerjih hkrati, kar je redko. Tu si ti prvi prišel do tega, ona še ne - iz več razllogov: si starejši, imaš večje obveze, ona pa se jim upira tudi zato, ker je to njen upor staršem. Ti teh obvez ne jemlješ kot zunanje, ampak so tvoje, notranje, zato se jim ne upiraš. Ona ne čuti tako.
Če ti ilustriram primer: moj bivši je vedno prihajal k meni, tudi kadar sem se morala učit - na srečo mi učenje še kar gre in sem vseeno vse naredila junija in dobro, tako da nisem imela zato problemov, vseeno pa se mi ni zdelo vedno fer, da me ne pusti, da študiram, če ve, da se veliko boljše učim zvečer. (sploh, ker je to navado, da se primala 1 noč pred izpitom in se hoče nekaj nujno pogovorit, obdržal še potem, ko sva že nehala...)
Zato sem bila toliko bolj paf, ko je lubi enkrat zvečer pred izpitom prišel do mene in mi prinesel lonček borovnic - in šel. Ni hotel not, hotel mi je samo prinest borovnice, ker jih imam rada. Takrat sem vedela, da me ima res rad. In do tja bi rad tudi ti prišel, ne?
Sicer je tvoj primer, da ona hoče bit s teboj, ti pa bi rad naredil še kaj drugega, zelo pogost in se dogaja tudi starejšim, tudi zelo starim: moj oče je imel tak problem z dvema svojima puncama (nista bili hkrati) in v bistvu tudi z mojo mamo, pa so vsi precej starejši od mene. Problem je, kadar sta partnerja zelo različno obremenjena z drugimi stvarmi: ti si želiš naredit šolo, ona pa niti ne - vse skup ji je brezveze, ker se boji, da ji ne bo uspelo. Če bi ti uspelo jo zmotivirat in ji vlit toliko samozavesti, da bi si res želela naredit šolo, potem teh problemo ne bosta več imela, ker bo tudi ona imela dovolj dela s svojo šolo.
Praktično bi to lahko izgledalo takole: če ona prej konča s šolo, gre v knijžnico in študira za popravca, ti pa jo prideš iskat po svojih predavanjih za podiplomca. Vidiš: vsi happy - mala naredi popravca (ona in starši happy), ti imaš čas za svoj študi (ti happy),... fajn ne? Vse se da zmenit, če so vsi udeleženi za.
Kar moraš po mojem mnenju naredit, je to, da svojo punco BRANIŠ. Punce imamo rade fante, ki so nežni z nami in našimi otroki, ampak hočemo tudi, da nas branite in varujete, takrat pa nočemo ene nežne maze, ki se bo z vsemi diplomatsko razumela - hočemo dedca, v pravem pomenu besede . To je naravno, ne moreš dosti proti temu. Zato so ženske "pissed off", ko njihov mož ne postavi meja svoji mami (ker se počutijo ogrožene in napadene, on pa zraven stoji in gleda - počutijo se izdane). Podobno doživlja tvoja punca, kadar je ne braniš pred njenimi starši. Imam prijatelja, ki je z ženo živel pri njenih - in so se velikokrat sporekli (pač mladi in stari ne grejo skup). In ona mu je tako zamerila, da je ni branil PRED NJENIMI starši, da ni potegnil z njo, da se ni kregal zraven, da sta se čisto odtujila za nekaj časa! zdaj imata svojo hiško in sta srečna ko ptička na veji, ker ni več teh problemov. Ampak takrat je bil pa on že čisto obupan, ker ga je zavračala, ker jo je to tako zelo bolelo.
Dobri rezultati so mi vedno dajali samozavest(kar se je odražalo na vseh ostalih področjih) in motivacijo ter tisto »življensko energijo«. To me je vedno osrečevalo. Zraven tega mi je manjkala samo oseba, ki bi jo imel rad. In sem jo našel. Vendar...
Tule je problem: samo tista oseba nikoli ne pride samo zraven, k vsem tvojim življenjskim ciljem in načinu življenja. Tista oseba vse to prežonglira - če je taprava, ziher . Ker ima vsak človek svoje cilje in način življenja in ko se najdemo skup, jih moramo uskladit. Seveda je lažje, če so cilji in način življenja podobni, ampak vseeno, vedno se najde kaj, kjer se je treba usklajevat, ne moreš ljubezni samo enostavno dodat na tisti prazni prostorček v tvoji glavi/srcu. Ker ne deluje tako. Štekaš, kaj hočem povedat?
Nehaj se sekirat za to, kako te bojo njeni starši gledali: če se ona ne razume z njimi in hočeš njej stat ob strani, te bojo skoraj ziher gledali grdo. ker če jo hočeš razumet, potem boš moral začutit, kaj delajo njej, kako ji je hudo zato. In potem boš jezen na njih -vsak je jezen na nekoga, ki prizadane ljubega. In potem ne boš več takten in jo boš branil in se ne boš več tako razumel z njimi...
Ampak če ji bo ratalo, ti bojo na koncu tudi oni hvaležni. Punce ne maramo fantov, ki pazijo, da so všeč našim staršem, rajši imamo take, ki gledajo na to, da so všeč nam, pa tudi če naši okusi (od punce in od staršev) zelo različni (kar praviloma so).
Zdaj imata obisk psihologa 2x na mesec, nisem pa še opazil razlike v njunem odnosu.
Te spremembe pridejo počasi, daj jima še malo časa... Lahko pa pomagaš: vprašaš punco, kaj so se pogovarjale pri psihologinji, kako je ona videla, poizkušaš razložit še drugo stran (saj to se da naredit tudi tako, da se ne bo počutila napadeno, saj ti jaz tudi zdaj razlagam drugo stran, pa veš, da ti dobro hočem, a ne?;)).
Upam, da ti kaj pomaga. Po moje se imata zelo rada, samo vama je težko skupaj, ker morata oba zrast in dobit samozavest, da sta fajn čisto tako: brez diplome in vseh ostalih stvari, ki vama sicer dajejo samozavest - to rabiš tudi ti. Ona se temu upira, ti si to ponotranjil - oboje pa po moje ni najboljše. Njena mama dela bolj kot ne štalo že samo s tem, da misli, da si te ona ne zasluži in je punca zato še bolj nesamozavestna in se še bolj boji, ad jo boš pustil, če ji ona govori, da se bo to zgodilo, zato te še bolj drži, tebi je še hujše in bi jo vedno raje res pustil... In ste v začaranem krogu. Ampak ga lahko presekaš.
Lahko ji pokažeš to temo ali samo poste, ki se ti zdijo primerni (izpusti tisto o varanju, da ne bo ogenj v strehi )... In bo videla, kako ti to vidiš, kako ta zadeva izgleda iz druge perspektive,... Kako ti je zato hudo. da ne zdržiš takega pritiska, bi pa rad bil z njo. Lahko gresta kdaj tudi skupaj k psihologu, morda se bosta tam lažje lepo pogovarjala in te ne bo začela zmerjat, če bo tema nanesla na občutljivo točko...
Vso srečo!
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
Imaš dve opcije. 
