|
2ursae -> RE: Oktobrčki 2010 (6.11.2010 21:09:44)
|
ohoho, selitev, super [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image].
Majabar, luštna zgodba, sem se kar nasmejala, ko si pisala, da si se tako hitro odprla, bravo.
Luna, ful luštna pupica [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/9nebesa.gif[/image] in najki, tvoja je pa že tako zvedava, upam, da se boš kaj naspala [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley2.gif[/image].
eto, še moja porodna štorija:
Moja zgodba se začenja na znan slovenski način: vsega je kriva tašča! No, ne vsega, nekaj sva imela zraven tudi midva z možem, a ona je bila tista, ki je pogledala svoje lunine karte in čas mojih prejšnjih dveh porodov in rekla: „Rodila boš med 20. in 22. oktobrom“. In ko se meni to ni zdelo nič kaj več kot simpatično, me začne, glej ga zlomka, zvečer v torek, 19.10., po malem, a redno nežno ščemet v križu, zraven mi pa še prebava dela s polno paro. Povem možu, kako je z mano in večer presediva na kavču, prve pol ure v pripravljanju strategije in strmenju v uro, nato vrževa gor Hausa za razvedrilo, potem pa se odpraviva spat. Ob 2h ponoči v sredo se zbudi Bor, ker hoče pit vodo. Ko se zbudim, opazim, da me zdaj že stiska spredaj, kot blaga menstrualna bolečina, ki nato stisne še trebuh. U, madonca, to bi bila pa lahko prava stvar! Ko opazim,da so te bolečine redne, na 4-5 minut, zbudim moža in greva v dnevno razmišljat, kako naprej. Hočem biti namreč sigurna, da je to to, da ne bom po nepotrebnem zagnala cele mašinerije: zbudit otroka in taščo sredi noči, ju odpeljat v Ljubljano k njej in potem šibat v porodnišnico. Čez pol ure pade odločitev: treba bo narediti prav to. Otroka se zbudita brez problemov, Anže je navdušen nad dogodivščino in že drvimo proti prestolnici. Oddava otroka in midva parkirava pred porodnišnico ob pol štirih zjutraj. V sprejemni sobi ugotovijo, da sem tri prste odprta, oblečem si haljo in plašč (in si v žep plašča zatlačim še dvoje njihove spodnjice, saj sem slišala, da so na oddelku bolj na tesnem z njimi) in odpeljejo me gor, kjer dam skozi običajno rutino: klistir, kakanje, tuš in že sva z možem v porodni sobi. Dajo mi infuzijo antibiotika, ker sem bila pozitivna na testu za streptokok B. Vmes prijetno klepetamo z mojim porodničarjem Anžetom, ki je zelo zagret za naravni porod in me vpraša, če se strinjam, da bi šli na pure natur porod, pa čeprav bi trajal malo dlje. Ker se poznam in vem, kakšen užitek je porod, bi mu najraje rekla, da želim, da je čim prej konec, natur gor ali dol, a sem pogumna in zgledna porodnica in pritrdim da jasno, seveda, čez naraven porod ga ni, to je točno to, kar želim. Ob sedmih zjutraj sem odprta že 6 cm in predrejo mi mehur. Popadki, ki so bili zdaj skoraj popolnoma neboleči, ob pol osmih preskočijo na čisto novo magnitudo – začne bolet kot satan, prihajajo na dve minuti. Vdihujem plin iz maske in to pomaga. In čeprav moj porodničar študentki, ki je bila zraven, razlaga, da spadam med redke srečnice, ki se skoraj do konca odprejo brez bolečin in potem hitro rodijo, se ne počutim ravno srečno ampak prej bedno, patetično, mehkužno in predvsem prepričano, da je to moja absolutno in nepreklicno zadnja dogodivščina na porodni postelji. Kmalu sem čisto odprta, otroček se je že začel spuščati in v sobo pride zdravnica ter odredi par kapljic umetnih popadkov. Juhuhu, zagrabijo takoj, otroček se spusti in že so tu finale. Obrnem se na hrbet (sicer mukoma), pritisnem (definitivno mukoma) in v treh popadkih in enemu rezanju presredka je glavica zunaj, popadek kasneje pa še telešček. Deklica je in to konkretna, rojena ob 9:44. Takoj jo dobim na trebuh. Sem presrečna, zaradi dveh vzrokov: imam svoj zakladek in bolečin ni več. Potem sem imela še neke zaplete, a ni važno – posteljica se ni vsa odluščila, zato so me malo uspavali, zbudila sem se s pritiskom 70/30, železa sem imela 77 … pa sem dobila infuzijo, transfuzijo, ni da ni, tako da smo ostali v porodni sobi še šest ur po porodu in ves čas, ko so mene krpali, je oči vdano in zadovoljno pestoval svojo hčerkico.
|
|
|
|