|
smarnca -> RE: Oktobrčki 2010 (12.11.2010 12:58:10)
|
še moja porodna zgodba:
1.10.2010 sva se z mojim odpravila v P v SG na CTG, ker sama tisto jutro nisem čutila še nobenih popadkov (razen neprestanega otrdevanja trebuha zadni teden vendar brez bolečin) sva se po poti dogovorila, da se nazaj grede ustaviva v Mcdonaldsu, ker tja še nikoli nisva šla skupaj jest. V porodnišnici so me priklopili na CTG, kasneje pa sem imela še pregled pri ginekologinji, ki me je potipala ter dejala, da je maternični vrat zmehčan, da sem odprta 3 cm in da je spodaj vse pripravljeno za porod, da mi lahko sprožijo porod s predrtjem mehurja, vendar pa se moram sama odločiti. Rekla je še, da mi ne priporoča vožnje nazaj domov, ker bi se šla samo obrnt tja. Pa na tako lep datum bosta pa ja šla rodit je še dodala. Kaj sem pa hotla druzga kot jo poslušat. Vendar pa sem bila malo skeptična, ker nisem čutila nobenih bolečin kako dolgo bo to sploh trajalo. Ginekologinja mi je samo dejala, da ni nujno, da mora vsak porod tako boleti in da glede na to, da je vse pripravljeno bo porod zelo hitro potekal.No pa smo šli v porodno. Najprej smo uredili z papirji, nato so me pripravili za EA, dali svečko in čakali smo 12 uro, da je prišla ginekolioginja, ki mi je predrla ovoj. Preden je odšla je še rekla, da me pride pogledat čez dve uri in da verjame, da bom takrat že rodila. Sama sem se samo smejala, ker se mi je zdelo to nemogoče, glede na prvi porod. V roku pol ure sem čutila prvi popadek, nato čez 15 minut še enega in še naslednjega. Dali so mi najmanjšo dozo EA, ker sama nisem še čutila neke posebne bolečine. Z babicami in možem smo še mal debatirali in se režali, potem so se popadki začeli stopnjevati, sledili so si že na par minut, bili pa so že kar boleči. Babico sem prosila naj mi pomaga pri dihanju ter pri potiskanju, ko bo na vrsti tudi to, da ne bi po nepotrebnem zgubljala energije pa v primeru, da bi se me lotila kaka nervoza. Pa ni blo tko hudo, ostala sem mirna, predihavala popadke, krčevito držala moža za roko, ko so bili ti najhujši. Najmanj me je pa bolelo, ko sem ležala na boku, vendar me pri potiskanju babice niso pustile v tem položaju ampak sem se mogla vležt na hrbet. Kar nisem mogla verjet, da je babica rekla, da naj začnem postiskat, sem pa sama tudi čutila, da se dete v meni spušča in mi širi. Je pa zanimivo, da še na porodni postlji ni dal miru v meni ampak je kar brcal in brcal....verjetno bo fucbaler po atiju :). Sledilo je še par potiskov in rodili smo ob 15 uri. Kar nisem mogla verjet, da je vsega konec in od same evforije, da je šlo tako zelo hitro me je začelo tresti po celem telesu, da mi je babica mogla dat dekco, da sem se pokrila....No prej sem našega korenjaka dobila še na prsi in se res nisem mogla načudit tej lepoti in brzini ter zmerni bolečini poroda. Tudi meni so posteljico odluščili pod narkozo, sem se pa vsaj v tistih 20 minutah mal spočila. Šivana sem sicer bila, vendar zelo malo tako, da šivov sploh nisem čutila. Sem pa v smehu takoj po porodu vprašala, če mi bo pripadala večerja, ker sem bila nenormalno lačna. Itak pa nisem cel dan nič konkretnega pojedla...Mc donalds je pa tko al tko odpadu. Dobila sem orkn večerjo in pol tut fajn zaspala. V sobi sem pa tut mela fajn cimro, in so tisti trije dnevi kar minili...zadnji dan pred odhodom domov smo šli še na UZ kolkov, sama pa sem vprašala še pediatrinjo naj naredi UZ ledvičke, ker se je že v nosečnosti videl malo razširjen votli sistem....no pogledala je še to in rekla, da se res vidi in da bova ostala še dan ali dva v P. Meni se je kar cmok naredil v grlu, zakaj še en dan...jst bi šla domov h tavečmu sončku.....tko, da smo navsezadnje ostali v P 14 dni. Mali je imel še uroinfekt, in so ga mogli zdraviti z antibiotikom 10 dni. Prva dva dni sem bila nenormalno slabe volje, da sem se za vsak drek cmerala....no sej pol sm se spravla h sep in se naštelala v glavi, da tako pač je in da bo teh 10 dni hitr minilo, da se pa ne smem sekirat, ker pol tut mleka ne bo......nisem se tok sekirala zarad malega, ker sem pediatrinjo vprašala kaj to pomeni...pa mi je razložila da to ni nič takega in da se ponavadi samo od sebe razvije v roku enega leta ali pa še prej, da je z otrokom drugače vse ok. Bolj me je bilo groza tega, da svojega večjega sinčka ne bom vidla 10 dni, ker tudi na obisk ni smel priti, ampak samo mož. No ja v 14 dneh sem ga potem vidla samo 2x. No pa sej je tistih 10 dni tudi takoj minilo, dobila sem tri različne cimre, predebatirale smo po dolgem in počez. Naležala in odpočila sem si, da sem bila na dan odhoda že čist ok.No zdej se pa tut fajn rihtamo, jedec je na kubik, spi pa tut zlo fajn, edino kar me moti ponoč je njegovo jamranje in stalno mislim, da mu neki fali, pa ga pogledam pa vidim, da jamra le v spanju. Naslednji teden imamo UZ ledvičke pa da vidimo, kako se bo izkazal naš korenjak.Verjamem, da bo druga porodniška zdrvela skos veliko bolj hitro kot prva, saj smo stari že skor mesec pa pou, pa sem šele zdej objavla svojo porodno zgodbo...pisala sem jo pa po presledkih zihr en teden.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley3.gif[/image]
|
|
|
|