ronja
|
Tudi zato, ker eni pa nimajo kaj v roke prijeti, se mi zdi toleriranje tovrstne 'pozornosti' nefer od mene. Če mu hočeš res kaj dati, pridi in mi ga odpelji v živalski vrt, na drsališče, na kopališče. Stavim, da si bo ta dan bolj zapomnil, kot pa domnevno prijaznost babice ob Miklavžu.
To je res, samo niso vsi sorodniki isti: eni uživajo v takih aktivnostih, drugi pa ne. Moja mami recimo ima ta sistem: ju pelje v lutke, na kako drugo predstavo (zadnjič so bili na tik-tak, smo še 14 dni vezale zajčke iz blaga;), kaj pogledat, gremo na sprehod, ona bi jih sploh skoz nekam vlačila ,... sploh je ona za njuno kulturo zadolžena, se je sama javila, jaz pa nimam nič proti, ker nisem ravno kulturnik po duši, tako da je boljše, da to od koga bolj tosmerno izobraženega dobita .
Ali pa zadnjič nas je njen "fant" peljal v gostilno in je malima tudi dogajalo (ne gresta prav dostikrat) in Ronja vsakič pove, ko gremo mimo, da smo bili tam z bico in z njim. Še vedno - vsakič, ko gremo mimo, čeprav smo jedli tam enkrat poleti . In pri moji mami in njenem partnerju ta sistem super pali.
Pri tašči pa ne bi. Ona je zapečkar, še v park jo bolj težko spraviš. Ja, če gremo potem obvezno še k njej domov in je park samo bonus. Da bi bil pa park/zoo/drsališče/... kakorliko drugega kot njen dom... namesto tega, da ima svoja jajčka v svojem gnezdu, na varnem pod perutmi, pa ne . Pač ji ni do tega, ni ji do lutkovnih predstav, ni ji do dogajanja, ni ji do izobraževanja, ona bi se samo lepo sproščeno igrala z malima pri sebi doma, kjer se počuti varna, da je za otroke dobro poskrbljeno in se jima ne more nič hudega zgodit, kjer jima lahko sama skuha in da za jest, kar je skuhala, kjer jima da sladkarije, ki jih je kupila zanju... Ona bi jima dala darila, sladkarije, ima pač tak način izkazovanja pozornosti. Ne morem jaz njej odrejat, kako se ona sme izražat. Niti svoje ljubezni do vnučk.
Zunaj se ona ne more tako sprostit, ker se non stop boji za mali, potem pa tudi sprehodi niso več užitek - ne malim, ne meni, ker mi je tudi težko gledat, kako nekdo ves čas bdi nad mojim otrokom, da ne sme tega, pa onega, pa tam bo dol padla, pa tu se bo opraskala, pa to je nevarno, pa ono ni za otroke,... Ona pa tudi ne more iz svoje kože, če jo pač skrbi za tamale - saj to je v osnovi lepo, ne? Čeprav ni praktično.
Zato pač pustimo, da je pri vsakem sorodniku tako, kot on hoče in samo malo poizkušava nežno razširit sistem (recimo da gremo kdaj s taščo vsaj na teraso, da pri mojem očetu ne gledata samo risank, ampak da jima še kako pravljico prebere (kar imata onidve zelo radi, samo on se ne spomni), da kdaj rečem moji mami, da ni nič narobe, če ostanejo not, kadar sta recimo malo prehlajeni, zunaj dež, njej se zdi pa nujno it v park, ker not pa nimajo kaj za počet...)
Igrače, ki jima niso všeč, pa dam naprej, zbirava v eno škatlo, ko se nabere, pa damo v kak materinski dom. Verjamem, da je težko zadet pravo igračo za otroka, ki ga ne vidiš vsak dan, tudi jaz imam probleme za nečaka (zaenkrat so baje bile kar popularne, vendar vem samo iz 2. roke - kar mi povesta svakinja in tašča)... Zato se ne jezim, če kdo mimo udari. Povem, da imamo radi lesene igračke, najrajši pa knjigice in kocke. Če pa kdo kupi ogromno plastiko, jo pač slejkoprej damo iz stanovanja, ker navadno ni niti zanimanja, niti prostora zanjo. Ljudje se tudi zelo težko uživjo v to, kako je v takoooo malem stanovanju: stvari, ki izgledajo v trgovini male, so pri nas glomazne, ko da bi se napihnile! Take pač potem romajo kam drugam, če niso res zelo popularne (recimo voziček za punčke je sicer zelo mali, ampak je nama non stop pod nogami - ampak malidve ga tako obožujeta, da ga niti pod razno ne bi dala stran - kupila ga je pa tašča Ronji za dedka mraza lani).
Pri nas navadno dobita darilo + denar, ki ga pač porabimo za to, za kar pač rabimo. Nihče naju ne preverja in nikomu ne bo sporno, če bova ta denar dala na kup za novo stanovanje, saj bosta tudi onidve tam živeli in mogoče imeli več od svoje sobice kot bi imeli zdaj od ne vem kake igrače, ki bi jo s tem kupili. Oče mi pa tako vedno da denar z besedami: "Kupi si kaj, česar si sicer ne bi, pa si želiš. Lahko porabiš to, kakor češ, ampak daj vsaj en del porabi zase in to brez slabe vesti." In te besede so mi v bistvu pri celem darilu največ .
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|
Natisni
)... Vso srečo ti želim pri prepričevanju Miklavžev :-) 
), povedala pa bi mu pa vseeno, da se mi pa to zdi "pretirano že skoraj tako, da je bolano".....
. 
