|
Bakfark -> RE: Monogamija - da ali ne? (17.9.2010 12:07:26)
|
IZVIRNO SPOROČILO: tashan
Vsekakor, prva je odgovornost do otroka, do njegove vzgoje, posredovanja vrednot, moralnih in družbenih načel, brez katerih otrok v družbi ne bi mogel funkcionirati. Seveda se lahko se odločimo, da otroka vzgajamo drugače, ga ne usmerjamo "pravilno". Kako potem funkcionira otrok, ki je razcepljen med standardiziranimi družbenimi normami (ki se jim ne da izognit) in popolnoma različnimi normami staršev?
Primarni namen biseksualne zveze je pač razplod, t.j. otrok. Po mojem mnenju, dolžnosti in odgovornosti staršev niso omejene zgolj na prehranjevanje otrok, temveč tudi na oblikovanje njegove osebnosti, ker smo pač otrokov prvi vzor. Zato čutim tudi neko dolžnost do partnerja, do ohranjanja in negovanja tako partnerske zveze, kot tudi tradicionalne oblike družine. Sem pač mnenja, da je slednja za osebnostni razvoj otroka najboljša, ker nudi neko čustveno stabilnost, ponazarja medčloveške odnose/vezi in uveljavljena družbena načela. (Disfunkcionalne družine izvzete)
V bistvu zveze nikoli nisem videla kot zadovoljitev samo mojih lastnih (spolnih) potreb. Mogoče od tod občutek odgovornosti do čustev partnerja, ki je nujni del partnerske zveze.
So se pa po seksualni revoluciji v prejšnjem stoletju ustanavljale seksualno "osvobojene" komune z vsemi možnimi netipičnimi oblikami partnerskih odnosov. Zakaj se niso obdržale? Zakaj niso postale prevladujoča oblika odnosov?
Nedolgo nazaj je otrok v družini predstavljal **** dim, štancali so se kot po tekočem traku zaradi ekonomskih razlogov, torej so starši gojili predvsem odgovornost do eksistencialnih vprašanj. Odgovornost je zmeraj v povezavi z vrednotami, ki določajo normative, torej naše obnašanje, vedenje, stališča, to spada v domeno družbenega, naučenega, nekaj kar posameznik ponotranji skozi proces vzgoje in socializacije, skozi priprave na družbeno koristno in uslužno vedenje. Glede tradicionalne oblike družine - to kar se smatra tradicionalno je gospostvo očeta nad ostalimi člani družine. Očeta kot glavo družine se ne sprašuje, ne moti, ne omejuje v njegovih potrebah, željah, odločitve glede življenja družinske skupnosti in nje članov so izključno v njegovih rokah, možki je zakon, on ve, zna, poskrbi za vse, ne poalga računov nobenemu znotraj družine, njegova vloga je jasno opredeljena, v kolikor je ne opravlja/ni sposoben ali zmožen opravljati po jasno definiranih načelih, je podvržen kritiki širše skupnosti. Že generacija naših stašrev je zavrgla tak sistem, odcepivši se od matične družine/sredine, ustanvljajoč družine v urbanih sredinah, kjer so možnosti za politično, gospodarsko, kulturno življenje bolj izenačene. Danes imajo tudi ženske možnost izobrazbe. Se lahko zaposlujejo??? Lahko. Imajo možnost uveljavljati svoje pravice??? Vsekakor. Ali je danes to splošna vrednota? Definitivno. V kolikor se glede na sprejete normative družbe ne obnašaš točno v skladu z njenimi vrednotami pomeni da nisi družbeno odgovorna??? Vsekakor. Zakaj? Ker si zanemarila, to kar ti je družbeno dano in si dovolila oblikovati si svoja lastna načela, stališča, vrednote.
Zgoraj odebeljeno - če otrok/kasneje odrasli posameznik v družbi ne funkcionira, se ne obnaša po družbenih normativih, ni torej družbeno koristen, je potemtakem staršem spodletelo??? Če so ga usmerjali po svoje pomeni, da ga niso usmerjali pravilno? Na kom leži odgovornost za takšno osebo v prihodnosti, na starših, odraslem otroku, sistemu??? Ta posameznik bo verjetno funkcioniral tako, da se bo bolj ali manj prilagodil, (ne)spretno fural med vsemi ponotranjenimi zahtevami primarnega (družina) in sekundarnega (vrtci, šole, službe, združenja, klubi itd.) okolja, najverjetneje zanemarjajoč svojo naravo, lastno srž in bistvo na račun družbene sprejetosti, priznanosti ter na ta način najverjetneje oblikoval različne simptome zopet nesprejemljivega ali vsaj družbeno sumljivega obnašanja. Samo kot iztočnica za mogoče kakšno drugo temo - od sebe je težko zbežati.
Kar se tiče osvobojene spolnosti v 60-ih - če upoštevamo prvo pravilo družbenosti, prvi pogoj možnosti vzpostavljanja tako kompleksne kulture kot jo imamo danes, je suspenz spolnosti. Nagon naj sublimira na t.i. višjo, bolj duhovno stopnjo. Možno samo na ta način, da se vzpostavi potrebna družbena represija. Torej ohranitev takih odnosov ni bila možna zato, ker je sam družbeni obstoj med drugim utemeljen ravno na omejeni/zavrti spolnosti (spolnost izključno znotraj družine) po inerciji zavrnil takšen trend. Sploh pa sem mnenja da je takratna ideja bila bolj družbeni kot pa naravni konstrukt.
|
|
|
|