|
Bakfark -> RE: Kajenje v prisotnosti nekadilcev... (7.9.2010 10:20:11)
|
Sicer se me vajin dialog ne tiče, sta pa spustila žogo, umirila strasti, pa bi izkoristil tale dragocen trenutek harmoničnega vzdušja, da dodam par stvari.
Že stari pregovor pravi 100 ljudi 100 čudi in mi tukaj ves čas povdarjamo različnost med nami, ti si v svojem filmu, jaz mam svojega, vsak piči skozi to življenje kot najboljše ve in zna in verjamem, da vsi tisti na katere se s takšno lahkoto dvigne glas obsojanja in moraliziranja nis(m)o ne friki, ne čudaki, niti toliko pogubni zase in svojo bližnjo okolico, da bi jih bilo potrebno pribijati na steber sramu ali jim pokroviteljsko iztresati njihove neumnosti, kot si se v maniri dobrohotnega očeta ravnokar lotil Kerense. Z vsem spoštovanjem kalbo, mislim, da je Kerensa dovolj svoja, da ji ni potrebna tvoja intervencija.
In ko smo že pri zdravju in varnosti otrok - kje lahko določimo to mejo odgovornosti, da nam ta posluži kot merilo sodbe o zrelosti/odgovornosti staršev. Čisto konkretno - poznam starša, ki imata sleherni rob v stanovanju "abdekan" s peno zaradi njunega strahu pred poškodbo. Vsak rob, miza, regal, omara, kjerkoli smatrata, da obstaja potencialna nevarnost za dete, ki je staro 6,5 let je obloženo s peno. Za moje pojme popolnoma nepotrebno. Lahko pa bi me on videl, kot popolnoma neodgovornega starša, ker se nisem dovolj angažiral, ker svojim otrokom ne omogočam dovolj varnega, zdravega okolja za primeren razvoj. Istočasno, pa bi tudi jaz lahko to njegovo pretirano manijo videl kot obsesivno nevrozo zrelo konkretne psihoterapije. In še 15-20 let nazaj ne poznam kadilca, ki ne bi kadil v svojem stanovanju, hiši. In še par let nazaj se je po naših gostilnah veselo kadilo, danes pa smo protikadilski zakon sprejeli kot standard normalnosti. Razume se, da smo kolektivno zavest spravili na višji nivo, dozorevamo, duhovno rastemo, kao širimo obzorja, kakorkoli.
Da bo dilema tistih, ki mislijo, da zagovarjam stališče, da je v redu zastrupljati svoje otroke, še večja - kadim občasno, ko mi je, ko maznem kaki čik, ženi, kolegu, drugim, občasno si kupim škatlo pa jo cuzam kakšen teden, v zaprtem prostoru ne kadimo, dva člana družine trpita zaradi težav na dihalih in smo se tako odločili zavestno. Pravila veljajo za vse, tudi goste. Po drugi strani pa...
Kdo sem jaz, da vdrem v privatni prostor drugega s svojimi zahtevami, da pogojujem njegovo zdravo pamet z mojimi prepričanji, stališči, obnašanjem, da med nama dvignem zid ignorance in nespoštovanja zato ker smatram, da vem in znam vse??? Lahko o tem debatiram, deifinitivno pa se ne bom postavljal v pozicijo s katere z viška gledam na drugega. Če se v ključnih zadevah ne bom z njim strinjal, je edino dejanje, ki ga smatram za pravilno, da ga pustim pri miru, po principu "ne diraj me - ne diram te". Pošteno?
|
|
|
|