berdy
|
Hvala za odgovore Prav imate, oba imava različne poglede na življenje; meni je dovolj služba, njemu pa delo pomeni največ v življenu (kot kaže). Napisali ste, da zakaj bi se on moral spremeniti zame, nikoli nebi pričakovala, da bi se čisto spremenil zame, samo da nebi cele dneve delal. Sama mislim, da tudi meni ne daje dober zgled kako je pri njih, če bi si res želel da pridem tja, bi se tudi zame bolj potrudil, in ne prikazal vse v slabi luči. Omenili ste tudi, da oče ne komandira, če vsak dan govori kaj bodo delali. Oba z bratom sta stara okoli 30, pa vsak dan, čisto vsak dan (ne samo kdaj pa kdaj) jima naloži delo. Vsako leto greva tudi na morje za 7 dni, in on reče, a kar za toliko časa. Poleg tega ne koristi dopusta nič (razen morja), temveč mu ga oče plača. Doma poleg kmetijstva popoldne dela v lesni delavnici, zidali so hlev, delavnico, hišo, ter sedaj še novo hišo. Potem naj mi pa kdo reče da oče ne komandira. Drugače je če bi mu kdaj pa kdaj rekel, tole je pa za postoriti ali boš lahko. Včasih se še dere da z njima ni nič. In še to, velikokrat ša mi je rekel da potem čez čas pa nebo nič dela- prosim jaz to prav čisto nič ne verjamem. In da meni nebo treba nič delati: kako pa bi zgledali da nebi pomagala, ali pa ko bosta starša stara, in ko bo on sam doma brez drugih otrok. Vem da bi si on zaslužil biti doma, ker je toliko vloživ v to, vendar ga s tem čaka še delo celo življenje. Ni mi pa prav, da starši določijo kdo bo ostal doma, ker nikoli ne veš kaj prinese življenje. Če bi živela skupaj drugje, bi bila jaz vedno" glavni krivec" da je odšel od doma. Če pa grem k njim, bom vedno res "tista nova", ki nikoli ni naredila nič in ne spada v družino. Velikokrat sva že debatirala, in nikoli rešila nič, ker srednje rešitve zglda ni. Ali gre ali ostane doma.
|