Volga
|
IZVIRNO SPOROČILO: ronja
A tako to gre, no če jim paše, tako tašči kot snahi, zakaj pa ne, pa jima ni nič smotano vsakemu razlagat kaj imata to na omari.
Ja, njima paše. Tastu ne tok, samo nima glih prava glasanja . Malo jima je nerodno, ja, ampak zdaj sta se že navadila. Tast itak sprejme, kaj pa naj, tašča pa ve, da se za to, da sta vnuka njena, to splača in je ne moti, se mi zdi. Poizkuša pomagat, kjer lahko, da bo le nujno potrebna in da bojo le otroci njeni, ker je to njej najvažnejše. In super vozijo, svaka čast! meni se odpelje v obeh primerih - da bi bila taka snaha in da bi bila taka tašča! (v prvem primeru, ker bi mi nekdo non stop svetil tu, mel svojo vzgojo, otrokom ne bi pustil prostega premikanja (da ne bojo padle, da si ne bojo kaj naredile,...), ju futral non stop s sladkarijami, v tem primeru še delal razlike med njima... V drugem pa bi jim tudi kmalu rekla: "punci moji, jaz sem mela vaju, za svoje otroke bosta pa vidve poskrbeli. tu sem na razpolago, kadar je kaj nujnega, pa seveda tudi kdaj čisto tako vskočim, ampak vsak dan vam pa ne mislim kuhat, ker sva z lubijem čakala 20 let, da gresta vidve na svoje in zdaj hočeva nekaj met od tega obdobja ")
Volga, po moje so naši ljubi navajeni še vse kaj hujšega od svojih nosečnic in si mislijo, da ena taka stvar pa nikomur ne škodi, pa naj ima svoje veselje... saj moj lubi je mel pa v omari gnezdo čmrljev... 100 ljudi, 100 čudi. Če tvojemu partnerju nekaj veliko pomeni, mu pač pustiš veselje, a ne?
joj, no, seveda pustiš, če je kolikortoliko normalno, če pa ni pa sori, kdaj se je treba nazaj potegnit in ne rinit z glavo skoz zid.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. To mi je pa rahlo nenavadno.
ok, zdaj sem pa morala dvakrat globoko vdihnit in izdihnit. Sem slišala že za marsikaj, od tega, da sta nadebudna starša delala dnevno videoblog od prvega dneva nosečnosti dalje, od žensk, ki si dnevno slikajo trebuščke, od žensk, ki shranijo vse živo od svojih otrok za spomin (enkrat sem nekje brala na netu od ene gospe, ki je zamrznila prvo klobasico iz kahlice od svojega malega... ma ne, ni bilo to pri nas, pa vseeno), tudi od teh odlitkov sem že slišala, ma da bi si šel človek potem to na steno montirat.... ok, to je pa nekaj novega. Zakaj že? Dobro, neka čudna umetnost, ki je jaz osebno ne razumem, ampak, ajde! 100 ljudi, 100 čudi. A ni svet lep pa pisan??? 
