|
Bakfark -> RE: Nesrečna mamica (11.8.2010 12:37:52)
|
IZVIRNO SPOROČILO: reba
Imam vse kar si lahko poželi ženska...
Recimo, da nimaš vsega kar si lahko poželiš ti.
razumevajočega partnerja in zlatega sinka starega 2 leti, službo, hišo, zdravje…
Recimo, da bi potrebovala nerazumevajočega partnerja, takšnega, ki te ne bi spoštoval, te pretepal, zaničeval, izvajal in psihično in fizično torturo, recimo da bi imela odreno dete, razvajeno, neutolažljivo, bolno ali še bolje, ga sploh ne bi imela, recimo da bi menjala službo, ki si jo ženska poželi za neko, ki si je ne poželi, recimo da postaneš čistilka, ali pa si zraven obstoječe omisliš še dodatni zaslužek in se začneš prostituirati, hišo razjebeš v nulo, do temelja, si odsekaš roko, nogo, vržeš ven eno ledvičko, pa polovico druge, pogledaš smrti v oči... Recimo da...
Ampak jaz sem nesrečna, sem zadirčna, živčna, iz tira me vržejo malenkosti, razmetano, umazano stanovanjen, ne prenesem če se otrok popacka s hrano ali polije (kar je za 2 letnega otroka normalno ), tudi s partnerjem se veliko kregava, ker ga nonstop gnjavim.
Recimo, da si dovoliš biti srečna, zopet razmečeš hišo, se podelaš na sredino dnevne sobe, potisneš dragemu njegov nos v svoj kupček, naj se te nadiha, še sama popackaš hrano in poliješ sok po tleh, po zavesah, sedežni, vse to lepo razmažeš z detetom oblečenim v sveže oblekce dišeče po Lenoru, prosiš dragega naj poskrbi da ga nehaš gnjaviti, naj te razbije ko pičko in potem prosiš ambulanco naj te ne povijajo in organe reda in miru, da ne želiš vložiti nobene tožbe zoper moža, ker si v bistvu srečna.
Najhujše pa je to, da mi je sinko odveč in mi je muka se ukvarjati z njim, ko pridemo po službi in po varstvu domov, komaj čakam da pride večer, da gre spat. Če hoče da se z njim igram, mi je zelo težko in se raje izgovorim: mami mora to, mami mora ono… Sin bi mi moral biti prvi na vrsti po službi, nobeno pospravljanje, čiščenje, ne bi smelo biti pomembnejše od sina, povrhu vsega pa je sin še zelo priden in si da že marsikaj dopovedati. Ne vem kaj je narobe z mano, res je da sem z sinkom že odkar sva prišla iz porodnišnice, (ločena sva bila samo 24 ur ko sem bila v bolnici) s partnerjem pa sva bila 4 krat v kinu to pa je tudi vse, mogoče je to krivo, da je vsak dan isti, trenutno nimava možnosti otroka dati v varstvo čez vikend, ali sem mogoče pregorela, ali bi rabila kakšno drobno spremembo v vsakdanjiku, počutim se grozno in nesposobno v tem začaranem krogu in sram me je. Kaj mislite ve, oz. ali se je katera že znašla v podobnem položaju. Lep pozdrav,
Okej, zdaj pa dosti kenjaže. Vezano na odebeljeno - kje zaboga v tej vrsti najdeš sebe??? V sinu, službi, pospravljanju, čiščenju, v pridnosti, v čem? Imeti vse, kar si poželi ženska ne pomeni imeti vse, kar si poželiš ti. Zgoraj sem pretiraval zato, da stvari obrnem na glavo, če obstaja harmonija, ki ti ne zagotavlja sreče, dajmo videt ali vsaj naslutit, kako bi se počutila v kaosu. In predvidevam, da je tvoja reakcija, ko si to brala bila "tale res ni normalen". Ampak, stvar sva dejansko (z malo pretiravanja seveda) prikazala v popolnoma nasprotni luči. Če niti to drugo ne zagotavlja sreče, v čem je potem problem?
Naštela si stvari, ki nekako ne gredo skupaj. Nisem ravno siguren, da otroka ne maraš, ne verjamem, da ti je odveč, le imeti popackano medtem, ko si prizadevaš za čistočo ni ravno nekako združljivo. Imeti popackano je v bistvu nič druga kot dovoliti otroku (in sebi) živeti v prostoru in ambientu, ki te ne utesnjuje. Biti obremenjen z... pomeni ne dovoliti si spontanosti, naključka, odprtosti za tisto, kar ne moreš umestiti v svoj dnevni red, plan. In ko si že obremenjena z enim, istočasno obstaja prisila biti obremenjen še z drugim, kar na nek način izključuje prvo. `Lej da ne dolgovezim (več), point čiščenja ni v tem, da je sterilno čisto (ne obstaja norma), temveč da ni umazano. Point stanovanja ni v tem da ga ohranjaš sterilno čistega, temveč da v njem živiš. Point življenja ni v tem, da mu služiš, temveč da ono služi tebi.
Edina norma h kateri težiš je ideal, ki si si ga zastavila tako visoko in tako daleč, da je vselej nedosegljiv. Cilj, kot si si ga zadala, najbrž ne bo mogel biti nikoli dosežen. Lahko ti rečem ali:
- jebeš takega človeka, ti si ena navadna luzerka,
ali pa:
- super si, le dovoli življenju, da služi tebi, najdeš neki balans in se prepustiš.
Ostane le vprašanje, v katerem odgovoru se raje vidiš.
|
|
|
|