|
Anonimen -> RE: Septembrke 2010 - 3.del (9.9.2010 18:01:36)
|
moja porodna zgodba: Iz heca so deca!
Vse skupaj se je pričelo 2. 9. dopoldan. Iz mene se je ponovno pričela izločat prozorna sluz. In po izkušnjah nekaj tednov nazaj, sem mislila, da je spet samo navaden izcedek. Namreč nisem imela popadkov in nič. Dan je minil v mejah normale, le nervoza se me je pričela lotevat. Zvečer sem še klepetala po internetu in se šalila, češ da bom rodila. Brata sem celo šalila, če nebi bilo super, če bi rodila za vikend, saj ne bi rabil dopusta in se mu ne bi mudilo nazaj v Koper. Nato sem se še stuširala, oprala lase in šla spat.
3. 9. ob 4ih zjutraj sem se prebudila iz globokega spanca, odteklo mi je nekaj vode. Spet nisem bila sigurna če je to to in sem se šla preoblekla. Pol urice kasneje me je spet polilo. Zbudila sem fanta in mu rekla, da naj vstane počasi, ker bom rodila. Šla sem se oblekla in zjutraj ob 6ih sva se napotila v porodnišnico Ptuj. Po poti sem dobila popadke, moj pa črevesne krče od nervoze... Sem ga šalila, če gre on rodit.
Ko sva prispela so me dali takoj na ctg, ki so beležili popadke. Ena od babic me je pregledala in rekla da sem odprta 5 cm in da bom rodila. Malo kasneje sem pričela dobivat vročinske oblive, čeprav je bilo tako mrzlo, da sta babici hodili v jopicah naokrog. Še za bolj pestro dogajane pa sem dobila še drisko in bruhala pol ure preden sem porodila. Ko je babica ugotovila, da mi otrok zaseda ves prostor, sta se z drugo dogovorili, da mi pomaga ga iztisnit. Kljub bolečinan nisem ne kričala, ne preklinjala, nič. Zakričala sem samo enkrat, ko me je prerezala in se še dodatno vtrgala. Na koncu sem bila že tako slaba, da nisem mogla niti dihati. V očeh sem že videla iskrice, ampak mi je zadnje moči vlilo dejstvo, da se lahko moj srček zaduši. Dala sem vse od sebe, pa če bi me nato takoj zmanjkalo. In uspelo je! Ob 9 uri in 24 minutah se je rodil Niko. Ta nedolžni obrazek mi je dal novo moč. Ko so ga porihtali so mi ga dali, da bi ga dojila, vendar ni šlo. On utrujen, jaz na koncu z močmi. Noge so se mi tresle, postalo mi je slabo. Med šivanjem sem komajda bila mirna. Okrog enih popoldan so me premestili v sobo. Fant je takrat bil že zraven in bil je celi presran. Rekel mi je, da vidi, da je moglo bit hudo, ker sem bla popolnoma zdelana. Popokale žilice pod očmi in zelena v obraz. Jedla sem lahko samo leže, ker sem imela pritisk nekje 60/69. Malo kasneje so mi tut povedli, da se mi je tako zakompliciralo tut zaradi hude slabokrvnosti, zato nisem mela moči.
Danes je točno 6 dni od poroda in se počutim že veliko boljše. Šivi lepo celijo, slabokrvnost naprej zdravim in nonstop se crkljam s svojim srčkom, ki mi pomeni vse. Kljub bolečinam, mi je Niko vse in še več. Njega sem si želela in mi ni žal. Hvaležna sem za vse to!
To je moja zgodba in upam, da vas ni prestrašlo ampak vlilo pogum [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]
|
|
|
|