RE: Strah pred selitvijo

RE: Strah pred selitvijo (Polna verzija)

Forum >> [Partnerstvo] >> Družina in partnerski odnosi

Sporočilo

Gina -> RE: Strah pred selitvijo (4.8.2010 21:44:55)
IZVIRNO SPOROČILO: Vijoličarka Po svoje je lepo, da sta starša žalostna. Bolj boleče bi bilo oditi od doma, v katerem nisi bil ljubljen. Ampak potolažila se bosta. Vedno zelo lepo napišeš, vijoličarka, vselej se strinjam s tabo, moram pa pripomnit danes, da tole, kar zgoraj piše ni nujno povezano - mislim da če nista starša žalostna, da te nista ljubila. Samo če te ima starš resnično neizmerno rad, rajši kot sebe, je lahko vesel zate, ker greš. Posestniška ljubezen je egocentrična ljubezen. Ona dva (starša) jokata, ker ne bosta več imela doma tega, kar jima je ona nudila. Jokata zase, ne zanjo. Če bi se veselila tega, da bo njej fajn, ne bi bila žalostna zase. Bi prerastla to. Veselila bi se z njo in zanjo za njeno srečo. In privoščila bi ji. Če pa jokata, pa ji dasta vedet kolk je grozna, ker ne misli nanju ampak nase, ker ju zapušča, da bosta brez ugodnosti od sedaj naprej, nabijata ji krivdo in občutek da ne zmore in ne sme sama. Ego pač. Saj ne rečem, da nismo vsi mi mal ego in da malo ego pač že skor moraš bit, če hočeš preživet na tem svetu, ampak .....če imaš otroka resnično rad, nisi žalosten zaradi sebe, ker boš nekaj na nek način izgubil (saj ljubljen od otroka boš še zmeraj, samo ves čas ne bo otrok ob tebi, kar tudi ni neka katastrofa), ampak boš vesel zanj, ker bo on pridobil - nobene ljubezni ni za zametavat (zakaj mu je ne bi privoščil - mislim še kakšne druge kot starševske), če je otrok lahko še bolj ljubljen, vesel, zadovoljen, samostojen in uživa, zakaj mu tega ne bi privoščil, ampak zahteval, da ostane ob tebi in zate? Moraš pa biti zrela oseba, prav res in daleč od nezdravega posesivneža in egocentrika, da prideš do tega. Imela sem srečo imeti take sorte starše. IN večje ljubezni kot je taka, ki dopušča svobodo in ljubezen, je ni. Zaradi tega pripomba na zgoraj napisano - žalost staršev in ljubezen - ni povezano. Sem sicer prepričana vijoličarka, da nisi tkao dobesedno mislila, da si mislila v smislu, da je človek sam pri sebi malo žalosten zaradi sebe, ampak hkrati vesel za otroka...ampak sem vseeno želela razjasnit pojme zaradi vseh ostalih, ki to berejo. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]

Gina -> RE: Strah pred selitvijo (4.8.2010 21:47:52)
IZVIRNO SPOROČILO: dalia8184 Hvala za izčrpne odgovore, ampak jaz imam še vedno cmok v grlu, verjetno zaradi splošnega slabega počutja, ki me je zajelo. Najprej moram to dati skozi in potem bom videla, kako dalje... res bi si želela, da bi videla vse te pozitivne stvari, ki spadajo zraven, ampak trenutno se tako slabo počutim, da komaj iz postle vstanem. Psiha dela svoje. Psiha dela svoje, ker si neumnosti dopoveduješ v svoji glavi. Dobro se poslušaj, kaj ti tvoja lastna glava govori - potem pa razmisli, ali imajo scefrane misli prav ali ne. Ali pa....če ostaneš kar s starši tja do 80. leta, tudi to je varianta. Boš vedno z mamico in očkom. Ni ti treba odrast, če ne želiš. Tudi taki ljudje obstajajo. Dosti njih.

štrumfek -> RE: Strah pred selitvijo (4.8.2010 21:49:43)
IZVIRNO SPOROČILO: Gina IZVIRNO SPOROČILO: dalia8184 Hvala za izčrpne odgovore, ampak jaz imam še vedno cmok v grlu, verjetno zaradi splošnega slabega počutja, ki me je zajelo. Najprej moram to dati skozi in potem bom videla, kako dalje... res bi si želela, da bi videla vse te pozitivne stvari, ki spadajo zraven, ampak trenutno se tako slabo počutim, da komaj iz postle vstanem. Psiha dela svoje. Psiha dela svoje, ker si neumnosti dopoveduješ v svoji glavi. Dobro se poslušaj, kaj ti tvoja lastna glava govori - potem pa razmisli, ali imajo scefrane misli prav ali ne. Ali pa....če ostaneš kar s starši tja do 80. leta, tudi to je varianta. Boš vedno z mamico in očkom. Ni ti treba odrast, če ne želiš. Tudi taki ljudje obstajajo. Dosti njih. Gina, podpis

Vijoličarka -> RE: Strah pred selitvijo (4.8.2010 22:41:30)
Ja, Gina, moje razmišljanje je bolj namenjeno prav konkretni situaciji, počutju in izkušnjam avtorice te teme. In sicer, da naj tale naša žalostna omahljivka gleda na žalost svojih staršev v pozitivnem smislu: doma so me / me imajo radi, to je lepo. No, morda malo pretiravajo, so pač take vrste ljudje, ki se malo težko navajajo na spremembe, ampak enkrat mora priti do tega, zaradi te njihove žalosti pa ne bom spreminjala svojih načrtov za prihodnost. Kajti kot praviš in s tem se strinjam, starši se morajo zavedati, da bodo otroci nekoč odleteli ven iz gnezda. In strinjam se, da bodo zreli starši, pa četudi jim bo neznansko hudo, kajti končalo se bo neko lepo obdobje, hkrati tudi veseli, da je otrok našel dobrega partnerja, da mu gre dobro in se bodo zbrali in bodo otroku bolj poudarjali svoje veselje, kot pa žalost. Pa sebi tudi. Nekako mi je žal , draga avtorica te teme, za tvojo odločitev. Če prav razumem, imaš pri fantu možnost stanovanja - samostojnega stanovanja, stran od tašče in tasta. Upam da se ne motim. In ti bi raje, da bi vidva živela kar pri vas doma. Hm? Po vsej verjetnosti imaš že prostor in je že kar vse določeno. Že dolgo časa. Zdi se mi, da je pri 26. letih skrajni čas, da prerežeš popkovino. Morda pa fant ni pravi? Čeprav je tudi res, da pol leta ni ravno neka dolga doba, po drugi strani bi pa še vedno morala slišati travo rasti in planke žvižgati in je malo hecno, da si najbolj okupirana s tem, da se boste s starši 'ločili'. Glej. Fant ima samostjno, svoje stanovanje in dobro službo, v teh časih najbrž niti približno tako dobre ne bi mogel najti na vašem koncu. Mislim da je tvoje upanje, da bi se priselil k vam, bolj želja, kot pa realnost. Boš pač morala najti takega fanta, ki bo prišel k vam in postal del vaše razširjene družine, če je to pač način, na katerega želiš živeti. Očitno je tvoje čustvovanje naravnano tako, da moraš najprej imeti starše, s katerimi se tako dobro razumeš in potem boste vsi skupaj vzeli medse še tvojega moža in živeli srečno do konca svojih dni. Če boste. Mislim da tvoj trenutni fant v ta scenarij nekako 'ne paše'.

dalia8184 -> RE: Strah pred selitvijo (4.8.2010 22:44:02)
Meni je tudi bila vedno muka, ko sem morala oditi od njega, zato sem na vse pretege iskala službo tam, da bi se lahko preselila... potem pa naenkrat nek strah in panika. Upam, da je to samo posledica depresije, ki jo bom pozdravila, ker spet jemljem zdravila.

Gina -> RE: Strah pred selitvijo (4.8.2010 22:52:38)
IZVIRNO SPOROČILO: dalia8184 Meni je tudi bila vedno muka, ko sem morala oditi od njega, zato sem na vse pretege iskala službo tam, da bi se lahko preselila... potem pa naenkrat nek strah in panika. Upam, da je to samo posledica depresije, ki jo bom pozdravila, ker spet jemljem zdravila. Depresija se ne zdravi z zdravili, ampak s tem, da začneš živet. Zdravila zdravijo simptome, ne pa bolezni same. V depro padeš, ker ne vidiš ne smisla ne izhoda, še manj neke sreče. Zakaj ne vidiš sreče? Zakaj si ne zaupaš? MOgoče pa imajo tudi starši kaj pri tem....ko te ne (s)pustijo...biti srečna.

Vijoličarka -> RE: Strah pred selitvijo (4.8.2010 23:03:15)
IZVIRNO SPOROČILO: dalia8184 Meni je tudi bila vedno muka, ko sem morala oditi od njega, zato sem na vse pretege iskala službo tam, da bi se lahko preselila... potem pa naenkrat nek strah in panika. Upam, da je to samo posledica depresije, ki jo bom pozdravila, ker spet jemljem zdravila. Tole bo morda zvenelo grobo. Ampak ti ne potrebuješ zdravil, ampak 'brco v rit' - v simboličnem smislu. Sama sem imela precejšen problem preseliti se iz garsonjere, v kateri sva se stiskala s skoraj dvometerskim orjakom (ko je on prišel domov, je postala garsonjera podobna škatlici za vžigalice [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image] ) v hišo, katero sva delala dolgih deset let, praktično pustila vse: ves denar in ves prosti čas notri. In ki sem jo neznansko oboževala. Pojma nimam, kaj mi je bilo. Nekakšna trema, tisoč in en namišljen problem. No, neke lepe sobote se zbudim in slišim glasove in ropot v kopalnici. Ko sem kremežljavo priracala tja, sta moj mož in njegov kolega že držala pralni stroj na palicah, ga lepo odnesla mimo mene in mož je samo rekel: 'zdaj pa kakor hočeš, pralni stroj se seli'. Dobro je vedel, da sem na pralni stroj navezana bolj, kot na vsak drug gospodinjski stroj in aparat in kamor gre pralni stroj, grem tudi jaz. To je bila moja 'brca v rit' in tisti dan sva bila preseljena. Imaš možnost, da vsaj malo poskusiš samostojno življenje s partnerjem. Dovolj si stara, da lahko tvegaš. Preveč razmišljaš, deklica draga, prepusti se toku, raje se posveti delu - obnovi stanovanja. Mogoče boš ugotovila, da si marsičesa sposobna.

Anonimen -> RE: Strah pred selitvijo (6.8.2010 22:31:33)
draga dalija, imaš popolnoma iste občutke kot sem jih imela oz. jih še imam jaz. Je le ta razlika, da mene starši ne zavirajo v tem, ampak so kot ste nekatere napisale veseli moje osamosvojitve, veseli so, da so prvega otroka spravili "h kruhu", meni pa je hudo-zelo hudo. Ko sva z partnerjem še hodila mi je bila vsaka ločitev od njega muka, razmišljala sem, kdaj bo prišel ta čas, da si bova ustvarila družino in delala na tem. Začela sva si lahkomiselno urejati stanovanje pri njih zgoraj, kjer še zmeraj živi tudi sestra (sem sizuacijo že opisovala v drugih temah) Potem sem po sedmih letih zanosila in se šele takrat zavedla, da to je to, dokončno bom morala od doma, od svojih staršev, sestre, brata, ki jih imam najraje na svetu in s katerimi smo se vedno odlično razumeli, se imeli lepo. Začela sem vedno bolj odlagati selitev, bolj se je bližal datum poroda bolj sem bila depresivna, vsak dan sem jokala in jokala in razmišljala kaj naj naredim da mi tega nebi bilo treba. Želela sem si otroka, želela sem si skupnega življenja, ampak ne pa selitve. Torej na petek sem se selila, v ponedeljek sem rodila. Takrat pa se je moja kalvarija šele začela. V porodnišnici je bilo vse super in fino, vesela sem bila, da je moj sinko zdrav, vesela sem bila, da imam končno tako zaželjenega otročka-svojo družino, ko pa je prišel dan, da sem morala v najin novi dom, se mi je porušil svet. Bila sem živčna, razdražljiva, jokala sem dneve in noči, posledično sem izgubila mleko, nehote sem z svojo nervoznostjo delala tdi sinkota živčnega in nemirnega. Srce je hotelo zbežati bazaj domov, razum mi je govoril da tako pač ne gre in da imam zdaj pač odgovornost-otroka in ne morem brezglavo letati nazaj. Ravno to zavedanje, da sem pač nemočna in da ni poti nazaj. me je pahnilo v še hujšo depresijo.( OK, pri meni je bil še problem ker nisva na svoje nimava svojega vhoda, pri nama ima sobo še sestra od mojega,..in nimava nobene zasebnosti, kar me je še dodatno znerviralo). Razlika med mojim domom in krajem kjer zdaj živim ni 200km kot pri tebi ampak samo 20km, pa je hudo. minilo je že skoraj 5 mesecev, pa še vedno jokam kot dež, ko se peljem od doma, kjer sem bila na obisku. Zjutraj težko vstanem in zmeraj komaj čakam da se dan konča, srečo občutim le, ko pogledam mojega sinka, drugače sem vedno slabe volje, depresivna, do ničesar mi ni... skratka sem le senca tistega dekleta, ki je ljubilo naravo, sprehode, šport...sem že razmmišljala da bi si nekje našla pomoč pa ne vem kje in kako. In za tiste ki pravite da to ni normalno in ne vem kaj še vse...vem da ni, vem da mogoče pretiravam, vem da bi morala razmišljati drugače, ampak najlažje je to rečt in predlagat, težje je narediti.

Gina -> RE: Strah pred selitvijo (6.8.2010 22:43:05)
IZVIRNO SPOROČILO: nosecka24 In za tiste ki pravite da to ni normalno in ne vem kaj še vse...vem da ni, vem da mogoče pretiravam, vem da bi morala razmišljati drugače, ampak najlažje je to rečt in predlagat, težje je narediti. In zakaj ti je naporno, nesigurno in zanič biti samostojna, biti odvisna sama od sebe? A ne zaupaš sebi ali ne zaupaš možu? Ali mož ni dovolj dober nadomestek matere, očeta - v bistvu sploh ne bi smel biti nadomestek njiju dveh, ampak partner, ampak ti očitno ni dovolj dober, da bi ti bilo ob njem dovolj fajn? Kako to, da je tvoja sreča odvisna od tvoje matične familije? Zakaj ne moreš biti srečna sama s seboj? Ma to mi je po pravici povedano resnično zelo nepojmljivo, taka strašna skrajnost. Saj razumem,d a ti je nekaj časa malo hudo, ali da pogrešaš to vrsto sigurnosti, ker gotovo je lažje biti otrok, pa biti postrežen spred in zad, pa da imaš totalno varnost familije zadaj...ampak naravno je odrasti. Ni naravno čepeti v otroštvu in ne preložiti odgovornosti zase nase. Po moje bi res rabila eno strokovno pomoč. Bogi tvoj mož. Ne bi rada bila na njegovem mestu. Strašno ga ponižuješ in ne spoštuješ. Še dobro, če bosta takole sploh lahko skup ostala.

Anonimen -> RE: Strah pred selitvijo (6.8.2010 22:49:02)
IZVIRNO SPOROČILO: nosecka24 Zjutraj težko vstanem in zmeraj komaj čakam da se dan konča, srečo občutim le, ko pogledam mojega sinka, drugače sem vedno slabe volje, depresivna, do ničesar mi ni... skratka sem le senca tistega dekleta, ki je ljubilo naravo, sprehode, šport...sem že razmmišljala da bi si nekje našla pomoč pa ne vem kje in kako. Po moje so to že bolezenski znaki, depresija ali nekaj podobnega [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image]. Pojdi do splošnega zdravnika, mislim, da ti on napiše napotnico za psihologa. S takim obnašanjem mučiš sebe in moža in vse to čuti tudi sin. Za nikogar ni dobro; dobro ne bi bilo tudi, če bi bila pri starših, ker bi težava v tebi še vedno ostala, čeprav na zunaj ne bi bila tako izrazita.

Izabelina -> RE: Strah pred selitvijo (15.8.2010 21:23:49)
tut mene je mal strah selitve... zato ker bo vse na kupu: selitev in dojenček... se mi zdi, da bi morala met usaj mal kilometrine pred dojenčkom... sam zarad prenovitve bom srečna, če nam rata pred mojim porodom... najbol zanimivo pa je, ker si ne želim selitve ne zarad staršev ampak zarad mojih živali: doma mam dve mački in psa, ki pa med sabo ne morjo funkcionirat... tuki mam možnost met psa v zgornjem stanovanju mačke pa v spodnjem ker mamo pač dovolj prostora... selim pa se v stanovanje, kjer bo prostora samo za eno mačko... in tko se bom počutla kot najslabša "gospodarica" ker bom morala eno mačko in psa pustit nekje drugje... pa še slabo vest bom mela, ker bo za moje živali, ki so tut moja odgovornost skrbela verjetno moja mami, k pa že tko al tko nimam velik časa... uglavnem, se mi zdi, da kr mal zavlačujem s selitvijo... [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/zmeden.gif[/image]

dory -> RE: Strah pred selitvijo (16.8.2010 7:57:42)
no tudi jaz sem se po 30 letih odločila,da se preselim...smo mal dalj rabili, ampak ja...prvi občutki so bli povezani s strahom...kako bo...čeprav jaz sem mal anksiozna in se že v osnovi stvari lotujem s strahom... No potem se je izkazalo,da je bila odločitev pravilna...zagovarjam namreč dejstvo, da prej ko začneš dejansko skupaj živet, šele takrat tudi dejansko ugotoviš, če sta za skupaj...ker je le drugač kot dejtanje...poleg tega se je kar nekaj mojih prijateljev razšlo, po dolgoletnih vezan, po sedem let in več...potem ko sta pa skupaj začela živet sta pa ugotovila,da jima ne zlaufa... jaz sem se tudi po pol leta veze preselila...sprva je blo mal težav s prilagajanjem, ampak je vedno boljše...tako da ja...na tvojem mestu bi se kljub strahovom odločila za ta korak...

lananai -> RE: Strah pred selitvijo (16.8.2010 9:36:13)
Jst te razumem. Pa mi ni bilo težko iti od doma. Sem šla že pri 18ih, v LJ študirat. Vse to je postopoma vodilo do tega, da sem doštudirala, šla ven iz študenta, se vselila skupaj s fantom... in čez kako leto k njemu domov. 160km od svojega rojstnega kraja. Se imam fajn in vse, ampak si želim, da bi živeli s straši bližje skupaj. Da bi lahko šla ene 2x na teden k njim na kafe. Zdej mi je iti tja že cel projekt. Pa sama v avtu 2 uri tudi ni ravno zabavno. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image] Boš vidla, da se bo fajn vsako jutro ob svojem [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/love.gif[/image] zbujat. Boš pogrešala starše, če ste navezani, itak. Ampak še vedno lahko greš vsak vikend domov, če ti bo težko. Gresta s tvojim za vikend na počitnice k tvojim staršem.

Poka -> RE: Strah pred selitvijo (16.8.2010 10:04:44)
Lahko ti povem svojo izkušnjo - s sedanjim fantom sem se kar nekajkrat selila in zdaj sva začasno spet pri starših. Vedno je selitev zelo stresna. Meni ni bilo lahko it, čeprav se nisem s starši tako razumela. Je pa tvoj fant verjetno navajen poskrbet zase. Moj je eden takih. In ker se njegova bivša ni strinjala z njim, hotela je živet pri svojih, jo je pustil. Nekdo tak se ti nikoli ne bo prilagajal. V bistvu moj pravi, da je bila njegova bivša kot oseba OK, vem pa, da jo je zaradi te njene nesamostojnosti vedno manj cenil. Problem je bil potem, ker je ona bila pri krepko čez 30 še vedno samska in brez otrok, nesrečna, moški pa veš, da še vedno zase poskrbijo. na koncu si je našla pa kar nekega - ki ne vem če je ravno po njenih merilih, ampak je mogla - če je želela otroke. V bistvu zaradi teh nekih svojih prepričanj, ne vem, če je srečna. Še celo nazaj se je mojemu ponujala, pa je ni hotel. Ni slaba oseba, ampak očitno je bila zelo obupana. Kar ti hočem povedat - po mojem taki fantje iščejo ženske, ki so precej samostojne. Na začetku gre, dokler ne mine zaljubljenost, potem ti začnejo nekatere stvari it na živce.

Bakfark -> RE: Strah pred selitvijo (16.8.2010 10:05:09)
IZVIRNO SPOROČILO: Gina IZVIRNO SPOROČILO: nosecka24 In za tiste ki pravite da to ni normalno in ne vem kaj še vse...vem da ni, vem da mogoče pretiravam, vem da bi morala razmišljati drugače, ampak najlažje je to rečt in predlagat, težje je narediti. In zakaj ti je naporno, nesigurno in zanič biti samostojna, biti odvisna sama od sebe? A ne zaupaš sebi ali ne zaupaš možu? Ali mož ni dovolj dober nadomestek matere, očeta - v bistvu sploh ne bi smel biti nadomestek njiju dveh, ampak partner, ampak ti očitno ni dovolj dober, da bi ti bilo ob njem dovolj fajn? Kako to, da je tvoja sreča odvisna od tvoje matične familije? Zakaj ne moreš biti srečna sama s seboj? Ma to mi je po pravici povedano resnično zelo nepojmljivo, taka strašna skrajnost. Saj razumem,d a ti je nekaj časa malo hudo, ali da pogrešaš to vrsto sigurnosti, ker gotovo je lažje biti otrok, pa biti postrežen spred in zad, pa da imaš totalno varnost familije zadaj...ampak naravno je odrasti. Ni naravno čepeti v otroštvu in ne preložiti odgovornosti zase nase. Po moje bi res rabila eno strokovno pomoč. Bogi tvoj mož. Ne bi rada bila na njegovem mestu. Strašno ga ponižuješ in ne spoštuješ. Še dobro, če bosta takole sploh lahko skup ostala. Mislim, da imamo mi tukaj en problem in sicer problem opredeljevanja samostojnosti, neodvinosti. Pri nas se samostojnost in neodvisnost povezuje z obveznim odhodom iz primarne družine in ustvarjanjem nove po splošno sprejetem muštru mož-žena-otroci. Vse ostalo, vztrajanje doma je dokaz infantilnosti, nedoraslosti, odvisnosti, iracionalnih strahov pred tistim, kar bi naj predstavljalo odgovornost zase in svoje najbližje. Če nam današnji ideal nalaga zahtevo biti odvisen izključno in samo od sebe, kot edine instance, kot neke vrste dogmo o kateri ni zaželjeno kritično presojati, če naj rezultate svojega dela vidimo izključno kot realizacijo lastnih sposobnosti, čeprav bi jo iz nasprotnega zornega kota zlahka uzrli kot neodvisno zatiralno silo, potem nam je jasno koliko ideologije se skriva za tem. Po tej logiki ne potrebujemo partnerjev. Po tej logiki je vsako naslanjanje na pomoč kogarkoli ali česarkoli iz našega okolja dokaz naše nesamostojnosti, nezrelosti, neodgovornosti itd. Potem ne potrebujemo niti vrtcev, niti šol, niti zdravnikov, niti ključavnic na vratih, potem obstaja popolna težnja, prej bi rekel zapoved po vsemogočnem človeku, übermenschu - sem prav napisal??? V povezavi s tisitm, kar sem zgoraj označil kot ideologijo ti je menda jasno kam to bi to lahko peljalo. Če naj bi za zrelo osebo veljalo, da je nedovzetna za manipulacijo, da je sposobna racionalne presoje realnosti, da je sposobna prenašati sprejemljive napore, kako to, da takšne osebe ne moremo videti v razširjeni družini - z matko/fotrom/bratom/sestro/dedkom/babico, z vsemi njimi??? Biti svoj, ne dovoliti si biti manipuliran in ne dovoliti si manipulirati z drugimi bi za marsikoga predstavljal mnogo večji napor v tako veliki družini kot iskati kompromise s samo eno osebo. In takšno sprejemanje napora, kot vidiš, kaže na mnogo višji nivo tolerance človeka. In kot vidiš se zrelost lahko bolj potrdi v takšnih pogojih, kot tistih h katerim po naši moderni kapitalistični paradigmi tako vneto težimo. Glej Gina, ne govoriva o nečem kar je nemogoče, stvari so popolnoma realne in izvedljive, poznam družine kjer so uspeli stlačit tri generacije pod eno streho in stvar funkcionira. In so srečni. Srečni tako, kot bi mogoče lahko bila nosecka24, če bi si lahko dovolila upreti mišljenju večine, ki trobi, da nekaj ni ali je normalno. In zopet smo pri tistem, kar je omenila milijonarka na eni drugi temi, da ni normalno imeti normalen odnos z bratom, sestro, starši, razširit to srečo še na druge ljudi, recimo njenega moža, ki je dobrodošel v njihovo družino, če le mu to odgovarja.

Bakfark -> RE: Strah pred selitvijo (16.8.2010 10:43:12)
Aja pa še to... Nosecka24, absolutno nič ni narobe v tvojem razmišljanju in nikakor ne pretiravaš. Kdo je lahko bolj srečen od človeka, ki ima okoli sebe ljudi ob katerih se lahko počuti sprejeto, pred katerimi se ne rabi pretvarjati, ki živi z ljudmi, ki ga priznavajo kot takega in ki jim za vse to vrača z isto mero. Prelepo, da bi lahko bilo resnično??? Ma kaki, treba je razbiti samo zato, ker ni normalno.

Poka -> RE: Strah pred selitvijo (16.8.2010 14:43:12)
IZVIRNO SPOROČILO: Bakfark Aja pa še to... Nosecka24, absolutno nič ni narobe v tvojem razmišljanju in nikakor ne pretiravaš. Kdo je lahko bolj srečen od človeka, ki ima okoli sebe ljudi ob katerih se lahko počuti sprejeto, pred katerimi se ne rabi pretvarjati, ki živi z ljudmi, ki ga priznavajo kot takega in ki jim za vse to vrača z isto mero. Prelepo, da bi lahko bilo resnično??? Ma kaki, treba je razbiti samo zato, ker ni normalno. Ja menda se boš pa že ob partnerju počutil sprejeto. Pa potem s kupom otrok prav tako. Drugo je, če bi se selila k svoji tašči, kar se jaz nebi nikoli. Starši so pravi starši, ko te spustijo od sebe. Če tega nisi sposoben, če nisi sposoben sam zaživet, po mojem mnenju nisi dorasel in niti nisi primeren, da bi sam bil starš. V takih vezah pride po moejm do nesoglasij, nič pa ni narobe, če tu in tam prideš na obisk in oni k tebi. K moji svakinji hodi moja tašča 50 km stran kuhat kosilo, tu in tam. Ona kao nima časa... To je meni katastrofa... Ni kriva svakinja, kriva je tašča, ker ne prekine takega odnosa. Lepo je, da prideš na obisk, sam tole pa presega vse meje. Tudi nama npr. je hotela kuhat, ko sva živela že drugje in likala nama je in prala. Dokler nisem jaz nekje dobila res starega pralnega stroja in najprej en likalnik, ki me je sicer skor ubil, ampak enostavno nisem mogla tega tolerirat. Posledica pri moji svakinji je ta, da je samska in brez otrok in cela nesrečna. Moj bi bil na istem, če pač nebi jaz vzela stvari v svoje roke. Materialno je sicer vedno psokrbel zase, pa tudi zdaj si sam npr. zlika stvari, ampak prej je hodil pa še vedno k mami in tudi kar se tiče določenih vprašanj glede partnerstva, je bilo treba razjasnit in postavit neke cilje - npr. otroci, hiša. Ni bilo samoumevno in tudi nisem pričakovala, da bo.

Bakfark -> RE: Strah pred selitvijo (16.8.2010 15:09:45)
IZVIRNO SPOROČILO: Poka Starši so pravi starši, ko te spustijo od sebe. Če tega nisi sposoben, če nisi sposoben sam zaživet, po mojem mnenju nisi dorasel in niti nisi primeren, da bi sam bil starš. V takih vezah pride po moejm do nesoglasij, nič pa ni narobe, če tu in tam prideš na obisk in oni k tebi. Ko me že citiraš, preberi 2. in 3. odstavek posta pred tem, ki si ga citirala in kontraargumentiraj.

Teyla -> RE: Strah pred selitvijo (16.8.2010 19:52:06)
Meni se pa zdi, da ste nekateri tu s komentarji malo preostri. Če se ne motim ni nikjer zapisano, da je starši ne pustijo. Tudi če jokajo, še ne pomeni, da se zraven derejo "ne odhajaj" in podobno-torej to ni nikakršno čustveno izsiljevanje. Sama s svojimi nimam dobrih odnosov (še posebej ne z mamo), pa je bilo tudi njej hudo, ko je poštekala, da me domov ne bo več -razen na obisk. Je imela kar solzne oči. Meni je tudi z mojim lepše in sem komaj čakala skupno življenje. Vendar verjamem, da je šok selitve naenkrat večji šok kot pa postopoma. Sama sem namreč zadevo izepljevala postopoma, 3 dni sem spala pri njemu, potem kak dan ali dva doma in postopoma povečevala dneve pri fantu. Je bilo pa to zaradi staršev (ne zaradi tega ker bi bilo težko meni), ker so grozno konzervativni, predvsem oče. Lahko pa verjamem, da nekdo tako močno pogreša starše in dom. Občutki so normalni, ampak morda ti bo postopna selitev lažja. Predvsem zato, ker ne veš kdaj boš dejansko ostala tam. Mogoče se ti vožnja na 3 dni ravno ne izplača, ampa za 5 dni je pa že ok, ne? Mislim, da ti bo tako lažje, staršem pa tudi. Vendar zadevo izpelji v enem mesecu, če ne nisi storila ničesar.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]

Poka -> RE: Strah pred selitvijo (16.8.2010 20:02:06)
IZVIRNO SPOROČILO: Bakfark IZVIRNO SPOROČILO: Poka Starši so pravi starši, ko te spustijo od sebe. Če tega nisi sposoben, če nisi sposoben sam zaživet, po mojem mnenju nisi dorasel in niti nisi primeren, da bi sam bil starš. V takih vezah pride po moejm do nesoglasij, nič pa ni narobe, če tu in tam prideš na obisk in oni k tebi. Ko me že citiraš, preberi 2. in 3. odstavek posta pred tem, ki si ga citirala in kontraargumentiraj. Po pravici povedano, res nisem prebrala in se ti opravičujem... Ponavadi na hitro preletim in napišem, zraven pa delam še 1000 drugih stvari, ampak dejansko pa mislim, da je tako.

lilip -> RE: Strah pred selitvijo (16.8.2010 22:49:24)
IZVIRNO SPOROČILO: dalia8184 Bomo videli kako bo, mogoče pa ga prepričam, da se on preseli k meni ;) Zaenkrat sva to dala na stran, da se vse pomiri, ker itak nisem našla neke pametne službe, spet bi en čas morala delati preko študenta, pa dosti čez vikende, tako da bi težko šla domov na obisk itd. Mislim, da še imam malo časa... moram to v miru premisliti. Je pa zelo zanimivo brati, kako imate različne izkušnje in poglede.... hvala! Stara si 26 let. Kako dolgo moraš še razmišljat, da se je "treba" nekoč osamosvojit, začeti živeti svoje življenje?! Želim ti vso srečo!

jana banana -> RE: Strah pred selitvijo (17.8.2010 15:35:15)
mislim, da starši nimajo nobene veze s tem... Očitno še nisi pripravljena na selitev - vsaj v glavi ne... in ne vem zakaj bi se silila... Lepo še malo uživaj doma in se seli ko boš čutila, da je pravi čas za to... Vsekakor je pa nekaj: me babe smo celo življenje od nekoga... prvo od staršev pol od moža, pol od otrok, pol od vnukov... tako da če boš imela možnost kdaj biti SAMO SVOJA jo izkoristi

jana banana -> RE: Strah pred selitvijo (17.8.2010 15:38:43)
pa da nebi kakšnega dnarja vlagala v renovacijo njegove hiše sta le 6 mesecev skupaj in nikoli ne veš kako se zgodba razplete ali zaplete

liliana -> RE: Strah pred selitvijo (17.8.2010 16:16:33)
IZVIRNO SPOROČILO: dalia8184 Pozdravljeni! Stara sem 26 let, s fantom sva skupaj pol leta, se dobro razumeva in vse je ok. Ker sva oba dovolj stara in ker je med nama 200 km razdalje, sva razmišljala, da bi se jaz preselila k njemu. Namreč, on ima tam redno službo (družinska firma) in svoje stanovanje (ki bi ga bilo sicer treba precej obnoviti), jaz pa živim pri straših in delam še preko študenta. Ker bi res že rada imela pravo službo in ker sva razmišljala, da se preselim tja, sem šla tudi na par razgovorov ter celo dobila ponudbo za delo (čeprav spet preko študenta, dokler ne diplomiram). Najprej sem bila zelo vesela, saj sem res komaj čakala... Potem pa se mi je vse skupaj nenadoma zazadelo zelo hitro, namreč odgovor sem morala dati že naslednji dan, rekla sem da pridem čez 14 dni delati. Vse do tedaj sem komaj čakala, da dobim neko delo v tistem koncu, da se laghko preselim, potem pa nenadoma... panika in strah!! Kar naenkrat se mi je vse zdelo čudno, prehitro, strah pred novim okoljem, domotožjem, novo stanovanje, ki ni moj dom... ko sem pomislila, da bom kar naenkrat morala spakirati in iti od doma, kjer mi je vedno bilo zelo lepo, me je zajela tesnoba. Ker sem nagnjena k depresiji (se tudi zdravim), sem ponovno zapadla v tisto stanje in zdaj več ne vem, kaj naj naredim? Ali mi kdo zna povedati, kaj to pomeni? Je to normalno ali še pač nisem dovolj zrela za take prelomnice? Če ima kdorkoli podobo izkušnjo in ve kako je to, bom zelo vesela, če dobim kak nasvet! Hvala in lep dan vse forumašem! Meni se pa zdi njena tesnoba čisto normalen pojav......če živiš v ljubeči družini se meni ne zdi nič pretirano nenormalnega, če je staršem težko, da se otrok seli 200 km daleč......in če zato potočijo pred otrokom kakšno solzo in izlijejo svoje občutke pred svojim otrokom tudi ni krize in to še vedno ne pomeni, da gre za čustveno izsiljevanje in da starša nista vesela.....se mi nekako zdi boljše kot pretvarjanje z nasmeškom "Idi otrok idi.....vesela sva zate in nama ni nič težko pri srcu.....samo idi!" Mene je v tem konkretnem primeru zbodlo bolj to, da sta skupaj 6 mesecev......jaz sama se nikoli po šestih mesecih veze nisem selila k fantu.... In v oči mi je padlo tudi to, da se zdraviš zaradi depresije......mogoče sta tudi zaradi tega starša malo bolj zaskrbljena....... Kar se pa tiče samostojne in neodvisne osebe.....bi pa rada videla, koliko se vas je selilo same v svoje stanovanje (pa ne mislim tu študija).....in ne v stanovanje skupaj s partnerjem......ker po tem lahko sklepam, da ste zamenjale odvisnost od staršev z odvisnostjo od partnerja...... samostojnost in neodvisnot je zelo relativen pojem.....in človek, ki živi v hiši ali celo v gospodinjstvu s svojimi starši je lahko bistveno bolj samostojen in neodvisen kot nekdo, ki živi sam s svojim partnerjem....isto tako je lahko nekdo, ki živi brez partnerja, pa naj je v svojem stanovanju ali skupaj s starši dosti bolj neodvisen od nekoga, ki že od 18 leta živi venomer s partnerjem..... Jaz bi ti predlagala dalia.....da malo počakaj s selitvijo.....čeprav si stara 26 let.....ker sta s partnerjem skupaj le pol leta.....in se ne oziraj na to, da je pa že pravi čas, da se odseliš (k partnerjerju) in se na tak način osamosvojiš in pretrgaš popkovino.....ker nič od tega ne boš naredila......ne boš nič bolj samostojna zaradi tega......

Anonimen -> RE: Strah pred selitvijo (17.8.2010 17:54:39)
IZVIRNO SPOROČILO: liliana Kar se pa tiče samostojne in neodvisne osebe.....bi pa rada videla, koliko se vas je selilo same v svoje stanovanje (pa ne mislim tu študija).....in ne v stanovanje skupaj s partnerjem......ker po tem lahko sklepam, da ste zamenjale odvisnost od staršev z odvisnostjo od partnerja...... Napačno sklepaš.

Stran: << < Prejšnja stran 1 [2] 3 4 5 Naslednja stran > >>