|
ronja -> RE: Mama, kje si? (29.8.2010 9:38:43)
|
Mene preganja misel ( pa ne da bi imela karkoli proti temu iskanju) oz. spomin, ko je Kerensa pisala o njenih zivljenjskih sanjah. Postati pravnica. In kako je zabicala, da enkrat bo pa res to postala. Preganja me misel, kaj vse bi lahko naredila iz sebe, ce bi svoj potencijal usmerila v pravo smer (ceprav toliko manj vznemirljivo, javno, izpostavljeno smer) ...
Ja, to sva se s kerenso enkrat na začetku teme pogovarjali, ko sem ji predlagala, da bi si našla rajši službo, ki bi jo s takim veseljem delala. Vendar ona pravi, da karkoli je pod mus, ne more delat tako. Da ona si želi imet službo, kjer je veliko prostega časa in da lahko zraven dela, kar ji pač v tistem trenutku pade na pamet. Mogoče enostavno ne želi živet preveč konstantno, se ji zdi, da bi vse postalo rutina...
Tu se kao razpravljamo, dajemo nasvete itd, vendar nobena od nas v to ne daje vec kot delcek sebe za razliko od Kerense. Ona je vsa v tem. In karkoli rekla, kakor koli obrnila ji bo redko kdo verjel, da na racun te "raziskave" ne trpi njena druzina. Motivi, kot smo se ze pogovarjali niso samo in zgolj clovekoljubne narave. In ko bo vse to mimo (ceravno se iz tega lahko hranis nekaj casa), smo spet na zacetku z istimi motivi.
Mislim, da razumem, kaj hočeš povedat. Vendar včasih pozabljamo, da si ljudje izbiramo partnerje na podlagi tega, kar nam je všeč: verjetno je Kamikazi najbolj všeč kerensa točno taka, kot je - nestanovitna, zagnana, impulzivna,... In si niti ne bi želel drugačne. Sine je pa že v puberteti, vprašanje, koliko sploh pusti mami bit zraven... (ne vem, še nisem imela pubertetnika).
Nekomu sme ze razlagala zakaj moski liki. Za pogovor in razmenjavo mnenj je popolnoma vseeno katerega spola sem. Ko noces nic oznaciti na profilu te avtomaticno oznaci kot moskega. Moras se opredeliti. ne, ne moram se opredeliti po spolu in popolnoma vseeno je, ali mi napioses v moskem ali zenskem spolu. Pomembna je vsebina kaj pises.
Itak, da je važna vsebina, samo vedno se znajdem pred to dilemo. (moja mami je končala jezike in da veliko na pravilno izrazoslovje in ne da bi hotel, se te to prime...)
Zanimivo bi bilo vedeti, kaj se skriva za nicki, čeprav naključno izbranimi. Mogoče celo niso naključnosti...
MOj ni naključno izbran: Ronja je bila (in je v bistvu še) moja otroška junakinja - pametna, pogumna, samosvoja, trmasta, simpatična, dobra... No, potem ko sva pa iskala ime za punčko, sem ga pa predlagala - prepričana, da mu ne bo niti malo všeč - pa mu je bilo zelo in tako imava zdaj eno Ronjo doma.
Razen nekaj minut časa ne morem izgubiti popolnoma nič. Prav zato tudi pravim, da tudi kontakt z njo pride na vrsto. Ne bo pa to tista prva stvar, ki jo bom naredila.
Tu se lahko zaštihaš: če namreč najprej poizveduješ o osebi in šele potem prideš do nje, pa ona to nekako zve, potem je zelo malo verjetno, da bo iskrena s tabo in bo rade volje delila s tabo vse, kar ve. Ker bo užaljena.
Kar se tiče poškodbe bi šla citirat, če bi se mi dalo.
Če bi držalo kaj od naštetega, se mi zdi posledično najbolj logično, da bi jo predala CSD-ju Jesenice, ki bi jo namestil v ustrezen zavod ali rejniško družino ali pa dal v posvojitev (kar pa je za toliko starega otroka že težko).
Ne me razumet narobe, ampak koliko Romov to naredi (če predpostavimo, da je velika verjetnost, da je bila Romkinja)? Oni rešujejo take probleme drugače.
Da bi 9letnico novačili za delo in jo potem nekaj let imeli v zavodih in pri rejnikih, se mi zdi zelo zelo neverjetno - ker saj tam vendar ni delala!
Sem že pomislila na to, ampak zaradi vse te "gonje proti paranoičnim zarotam" nisem pisala. Meni to ne diši po zaroti, amapk zgolj kot birokratska rešitev.
Džovana Rodič je torej megamix.
Ja, to samo govori v prid temu, da so imela in priimki izmišljeni, torej si z njimi nimaš kaj dosti za pomagat, ko jo iščeš danes...
|
|
|
|