|
mkbk -> RE: Ljubljanske srake (21.6.2010 11:45:49)
|
Evo moj prvi post.
1. Aglaia [sm=bravo.gif][sm=bravo.gif][sm=bravo.gif]. Žal. Ne morm pomagat, jst se tok najdem v tem njenem postu, že pri tem ko je napisala, glede čiščenja, jst sm v momentu cela naživcirana če vidm kupe igrač po celem flatu, moža ki naglas nabija tv, Filip pa okol razmetava, po grem v kopalnico, pa tam še večji dizaster...in potem me dragi mož sprašuje kaj je narobe, če sm se že slabe volje zbudila...Pa mam, to morm povedat sigurno tok pridnega moža kot Aglaia, pa se mi še vedno meša k sem skoz doma. Sploh zdaj ko po porodu me zaradi dvigovanja Filipa med nosečnostjo še vedno bolijo vezi v maternici, če sm kej več pokonc in se ne upam nikamor it, ker si šparam mal energije in moči za Filipa. Men se zdim ea grozna baba...na vsakem koncu je v tem mescu kdo, ki bi mi/nam rad pomagal, men pa samo nič ni prav, in se sama seb smilim, ker zamujam vse žurke in poroke in kaj jaz vem kaj še. S tem, da je ta drugi otroček, samo malo manj priden kot Aglain. Ne vem, mogoče pa s porodom pr enih pride avtomatsko do takih občutkov. Jst morm sicer povedat, da ko sem šla za tiste boge 3 m v službo mi je blo dbest, ker sm spila kofe v miru in mi ni blo treba vsaj 8 ur povedat 150 x istih stvari (saj v bistvu sem jih, samo drugim ljudem, haha), tuhtat, zakaj že pospravljam, če je v minuti razmetano, se živcirat, ker ni bil zajtrk pojeden, it miru na skret in tam miroljubno sedet, če se mi je tko zahotelo...pa imam srčno rada svoja otroka! Očitno sm preveč egocentrična za "dobro mamo". Ima neka noč po svoje prav, da v drugo je drugače, samo pri meni se te konkretne stvari niso spremenile (drugače je blo samo to, da sem imela maloLaro rada že čist taprvi moment, pri F., me je blo pa v prvi vsrti strah, pa nisem vedla kaj naj z njim počnem, švicala zraven vsake stvari in so krasni materinski občutki prišli precej pozneje in ne glih ta pvo minutko). Očitno. Moj mož me je danes zjutraj spraševal pol ure, kaj je narobe, ej, pa mu razen klinčevega prahu na tvju in smeti na okenskih policah in tega,da mora it še za celo dopoldne v štacuno, res nism mogla povedat, pa mu tud tega nisem omenjala. Sem bla pač tiho, ker sm se sama seb zdela čist bedna (namreč on pri nama oddela velik del že ko s tamalim zjutraj vstane in jst lahko spim - če ne bi tega počel, bi bla pa jst že mental case definitivno), in pol je zaključu, da imam poporodno depresijo. Mogoče pa res. Pa še 11 mesecv bo trajala. Sve ide nizbrdo...sam sem prepričana, da tiste, ki ste ta druge vrste žene in mame al pa pač samo drugačen karakter tega tud pod razno ne morte štekat.
Mam pa ene par kolegic, ki imajo ful naporne otroke in pa tipe, ki delajo v tujini in pridejo vsak drug vikend domov....jih čist občudujem, da zmorjo. Najbrž, če bi blo pri meni tko, da bi bla prisiljena bi tud, al pa če bi mela kakšnega bolj zajebanga moža...
2. med postom sem se odločla,da številke 2 ne bo. Pač nimam jajc.
3. HVALABOGU ZA NOVO TEMO!
|
|
|
|