|
Masha_M -> RE: Ljubljanske srake (21.6.2010 12:22:35)
|
Jaz bom samo še sem skopirala tisti roman, ki sem ga spisala pri nosečkah, da ne bo šlo glih pol ure dela v nič. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image] Pa upam, da je napisan dovolj mirno in konstruktivno, da ne bo prilival dodatnega olja na ogenj. Konec koncev mislim, da ni potrebe vsakega nesporazuma napihovati, ker ljudje pač nismo vedno glih komaptibilni. Očka krtek je že sam pogruntal, da se je mogoče pikico prenaglil, Aglai smo/ste povedale, da je super napisala in da se mnogo žensk spopada z identičnimi občutki, poleg tega pa je Aglaia odrasla, zrela in zelo gajstna punca in niti najmanj ne dvomim, da ne pričakuje vedno samo strinjanja in glajenja v smeri dlake ter da bo znala prežvečiti kdaj tudi tako nasprotovanje. ;) Right Aglaia? [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image]
Za temle vas pa pustim (bolj ali manj) pri miru, dokler ne pride moj Dan D na vrsto. Aja, če/ko se boste pa tukaj menile kdaj za kak meeting, pa le naredite en copy/paste še v staro temo, da ne izgubimo čisto (o.z preveč) stikov. Papa Srake! [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley31.gif[/image]
Rok od krtkove: Mislim, da si bil res malo preoster do Aglaie. In kljub temu, da še nisem mamica, si bom drznila nekaj stvari pokomentirati oz. da jih poskusim predstaviti še z druge plati. Lej, očetje lahko marsikje pomagate in podpirate mamico, a vendar vam bo težko jasno, kako zares vseobsegajoča je vloga mame, ko enkrat ostane doma sama z otrokom.
Poglej... če očija v službi (pa ne glede na to, kako naporna je) prime scat, vstane in gre. Če prime na wc mamico, mora najprej razmisliti če sme/more na wc. Če otroka nimaš v naročju, je treba razmisliti ali je na varnem, da bo brez tebe 5 minut. Če je v naročju, ga je treba odložiti in moliti, da ne vklopi sirene takoj ko mama umakne roke. Če tuli, je treba na wc pač z njim v naročju.
V službi greš s kolegi na malico in imaš 30-45 min možgane na off. Takrat se lahko režite, kofetkate, klepetate o fuzbalu, politiki, novem Playboyu. Mamica večino časa nima sogovornika, če ga ima so to večinoma druge mamice (ker ostali itak nimajo zate časa dopoldan) in tudi če ga slučajno najde (nevpletenega sogovornika namreč), ima s seboj vedno otročka, kar pomeni, da mora marsikdaj utihniti sredi stavka, prekinjati debato, biti na preži kaj se dogaja z otrokom itd. Skratka, bolj polovična sprostitev, se ti ne zdi?
Potem pomisli še na to, da ti/vi v službi dobivaš/dobivate naloge, projekte, se spopadate s problemi in zapleti. In ko zadevo razrešite, imaste občutek notranjega zadovoljstva, da ste v nečem dobri, uspešni, dobite voljo… Tudi prek delovnih uspehov si potrjujete svojo vrednost, uspešnost. Misliš, da mamici kdo čestita in jo pohvali, ker je danes otroku 5× podrla kupček namesto 4×? Ali pa, da je otroka res super podojila? Ali da je full mirno odreagirala, ko je otrok histerično tulil? Nope… teh stvari se ne vidi, ne ceni, predvsem pa so to itak nujne in samoumevne naloge mame, ki če jih opravlja se nikjer ne pozna, če zataji ali je neuspešna, je pa zrela na CSD.
V taki situaciji VSE, razen dihanja postane podrejeno otroku: prehranjevanje, wc, spanje, druženje… In v taki situaciji te res ne sme presenetiti, da je na trenutke to preveliko breme, da si vsaka mama za trenutek spet želi biti »svobodna«, funkcionirati kot odrasel, samostojen in razmišljujoč človek, ne pa storitvena firma dojenček d.o.o.
In to še toliko bolj velja za ženske, ki so v življenju našle izpopolnitev, srečo in veselje tudi v stvareh in odnosih izven partnerskega odnosa. Tistim, ki niso »popolne« brez tipa, ki bi se počutile zgube, če ne bi imele familije in take, ki vidijo svoje edino poslanstvo v materinstvu, so te stvari gotovo manjše breme. Vse ostale pa smo srečne in se počutimo uspešne tudi zaradi tega, ker svoje delo dobro opravljamo, ker nas imajo prijatelji radi in nas pogrešajo, ker se počutimo okej v svoji koži, ker se učimo, napredujemo in odkrivamo nove stvar. In vse to, je radikalno postavljeno na stranski tir, ko pride na svet vajin najlepši in težko pričakovan otrok.
Jasno mi je, da je tudi očetom vse novo, da imaste tudi vi svoje skrbi, bremena in naloge. A vendar so mame mame 24/7, vi imaste pa mnogo več možnosti sem in tja postati tudi samo sodelavec, samo prijatelj, samo športnik ali pa samo Rok, Peter, Miha, Aleš, Klemen… In zato so vsi taki »klici na pomoč« samo načini, kako mamice včasih želijo spet priti do trenutka, ko bodo one samo one, da bodo lahko celovite osebnosti in da sem in tja možgančke zaposlijo še s čim drugim. Kljub temu, pa ima večina mamic svoje otročke neznansko rada, za nič na svetu ne bi zavrtela časa nazaj in so srečne da je kot je. Le breme je včasih veliko in rabiš malo predaha, preden greš tečt naslednji maraton. ;)
|
|
|
|