 |
RE: Želim si, pa me je strah
20.6.2010 13:39:15
|
|
|
|
ronja
|
Naredi po svojem občutku: če si ti želiš, potem se splača it čez strah, če si ne želiš toliko, pa nič hudega, če otrok nima bratca ali sestrice, saj je veliko edincev.
Jaz sem mela dve ubitačni nosečnosti, obakrat bi lahko šli obe (in mala in jaz) po gobe (prvič mi tega nihče ni explicitno povedal, drugič pa so celo mi), obakrat sem bila v bolnici, obakrat večino časa nisem smela niti mogla delat ali karkoli drugega, ampak se je vse super končalo in imam dve kasni punčki, jaz pa tudi še veselo klofam po tipkah. In sem skoraj 100%, da bova imela še kakega otročka kdaj (če ga bova pač lahko imela, seveda, ampak zaenkrat nisva mela teh težav:). Mam še druge stvari za poštimat prej;)
Življenje ima svoje minuse, ampak ima več plusov . So dnevi, ko smo žalostni, ker se nam dogajajo grozne stvari, ampak vseeno se splača živet. In če si želiš otroka, potem ga imej, saj veš: strah je znotraj votel, zunaj ga pa nič ni.
Pa da ne boš mislila, da so bile nosečnosti samo subjektivno grozne, da sem se samo slabo počutila ali kaj takega: prvič sem imela že zelo zgodaj ss, drugič sem bruhala 5x na dan, v 4. mesecu sem tehtala 52 kil (visoka 168), od vročine se mi je dobesedno bledlo, ker sem imela pljučnico in to pol leta, ker je niso pogruntali, potem so mi dali antibiotike, ki za  niso dovoljeni, mi je bilo prav groza prebrat tisti tisk, pa hkrati mi je zdravnica povedala, da moram vzet, če hočem, da preživiva do poroda... Mala je potem zato, ker sem bila jaz tako shirana, zaostajala v rasti in imela sem več kot mesec prezgodaj popadke (redne, na 5 min.). Pa se je na koncu rodila celo "prepozno" .
Tretjič sem imela ogromen odstop posteljice, rano 7 cm dolgo in 2 cm široko v maternici, bolelo ko  , nisem smela dvignit niti kakega piskra, kaj šele svoje starejše punčke, (takrat je bila 1 leto stara, ko se je to zgodilo, potem še pol leta tako...), nisem smela niti mogla nič, za vsako bedarijo sem dobila popadke, vse je bolelo ko hudič, crknjena sem bila ko žival, pol leta brez seksa, športa, vmes še sum na sladkorno, pa seveda prilagojena hrana (nič sladkarij, še to veselje so mi vzeli )... Tudi tokrat mi je bilo slabo,samo da malo manj, sem bruhala na začetku samo 2x na dan, kasneje pa celo ne vsak dan . Imela sem čisto prave porodne zelo boleče popadke več skoraj 2 meseca prezgodaj, take da so me celo odprli in sem bila cel mesec pred porodom 2 cm odprta, pa na koncu rodila samo 14 dni prezgodaj . Mala je bila večino časa zelo majhna, pa se je potem rodila čisto normalno velika .
In ja, se strinjam s tabo: tudi jaz se ne veselim same (ni me pa strah, ker pač še nisem ), ko se bova pač odločila zanjo (zdaj bi se rada malo sestavila prej pa spočila, da bom fit&fun, vsaj pred nosečnostjo, da bom mela malo zaloge, hehe), ampak so končni rezultati vredni vsega truda. Je pa res, da za nič drugega, razen za otroke ne bi tega šla delat... Ker meni so nosečnosti res ubitačno grozne. Ampak što ne ubije, jača . Bi pa z veseljem vsakega, ki omeni nosečnost kot "blaženo stanje" na gobec . Se zadržim in jim samo povem, da ni nujno tako krasno, hehe.
Mi pa moja g. ni prepovedala naslednje nosečnosti, samo rekla je, da naj računam, da mi ne bo nič dovolila, ker je pač možnost ponovitve zapletov... Tako da moram prej v službi porihtat zadeve, predno kaj naštimava.
Skratka: nisi sama v tem, da so ti nosečnosti grozne, ampak ne smemo pustit negativnim čustvom, da nam krojijo življenje - naj to delajo pozitivna: torej v tvojem primeru je to želja, ne pa strah . Vso srečo, saj me boš verjetno preklinjala tistih 9 mesecev, ampak 10. pa ne več .
Pa navsezadnje: noseča si 9 mesecev, prvih 14 dni navadno še ni kriza, niti ne veš... POtem imaš pa otroka za celo živeljenje - fajn računica, a ne? Ampak jaz sem itak vedno optimist in se mi zdi, da se bo vedno lepo izšlo... Pa še materinski nagon pri meni je hudičevo močen in dokler se mi rodijo zdravi otroci, vse težave od prej pozabim oz. se mi zdi vse vredno...
|
|
|
|
Natisni
Meni je bilo rečeno, da je verjetnost ponovitve 50-50, poznam pa kar nekaj mamic, ki v drugi nosečnosti niso imele težav. Sicer je res, da te imajo potem v 2. nosečnosti bolj pod drobnogledom in zagotovo bi ukrepali prej, preden bi se meni ali nerojenemu otroku kaj zgodilo, ampak vseeno pa npr. prezgodnjega rojstva pri preeklampsiji ne morejo preprečiti, jaz pa dobro vem, kako je imeti otroka rojenega pod 30. tedni,saj smo bile z mamicami takih dojenčkov skupaj v porodnišnici in vem, kaj je večina od njih prestajala takrat in kaj nekatere od njih prestajajo še danes, ko niso več dojenčki. Tako da midva z možem sva se odločila, da je en čudovit in zdrav otrok dovolj. 
. 
