Želim si, pa me je strah (Polna verzija)

Forum >> [Otrok] >> Otroci



Sporočilo

šimca -> Želim si, pa me je strah (19.6.2010 18:36:35)

Doma imam 13 mesecev staro punčko. Nosečnost je bila polna zapletov (krvavitve, diabetes, sum na zastoj rasti, preeklampsija, popadki v 25 tednu...). Hči se je rodila zdrava (ima samo rahlo znižan mišični tonus). Želim si še enega otroka, vendar je problem v tem, da se zelo bojim nosečnosti oziroma se bojim, da bi bilo zaradi zapletov z otrokom kaj narobe.  Hudo mi je tudi, ko pomislim, da me bo moja punčka čez nekaj let spraševala zakaj nima bratca ali sestrice, jaz pa ji bom rekla, da zato, ker je bila mamica preveč strahopetna. Se je katera soočila s takšnim strahom? Kako ste se odločile?



Katy78 -> RE: Želim si, pa me je strah (19.6.2010 18:49:01)

Tudi jaz sem imela preeklampsijo in sem rodila mesec in pol prezgodaj. K sreči je bilo z otrokom vse ok, le znižan mišični tonus je imel, tako kot pri  vas, pa je zdaj že zdavnaj vse ok.

Pri nama je šlo za minute, ko so izvedli urgentni CR, Pušenjak mi je rekel, da lahko bi umrl otrok (že v maternici, kar je najpogosteje pri tej vrsti preeklampsije), ali jaz ali pa celo oba. Tako da jaz sem si rekla, da imam zadosti enega čudovitega in zdravega otročka. Ja, lahko da me bo kdaj vprašal, zakaj nima bratca ali sestrice, ampak lahko pa se zgodi, da bi kdaj vprašal očija, zakaj nima niti bratca, niti sestrice, niti mamice.[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley13.gif[/image] Meni je bilo rečeno, da je verjetnost ponovitve 50-50, poznam pa kar nekaj mamic, ki v drugi nosečnosti niso imele težav. Sicer je res, da te imajo potem v 2. nosečnosti bolj pod drobnogledom in zagotovo bi ukrepali prej, preden bi se meni ali nerojenemu otroku kaj zgodilo, ampak vseeno pa npr. prezgodnjega rojstva pri preeklampsiji ne morejo preprečiti, jaz pa dobro vem, kako je imeti otroka rojenega pod 30. tedni,saj smo bile z mamicami takih dojenčkov skupaj v porodnišnici in vem, kaj je večina od njih prestajala takrat in kaj nekatere od njih prestajajo še danes, ko niso več dojenčki. Tako da midva z možem sva se odločila, da je en čudovit in zdrav otrok dovolj. [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]



ZARA -> RE: Želim si, pa me je strah (19.6.2010 18:51:17)

Moja frenda je imela dve blazno, ampak res blazno rizični nosečnosti. V drugo je celo rodila v 5 mesecu, ampak je tretja potekala popolnoma brez zapletov.



Najaa -> RE: Želim si, pa me je strah (19.6.2010 19:36:23)

Moja druga nosečnost se je končala pa tragično, ampak se je zgodilo, da sem zanosila v tretje čisto nepričakovano. In sem se soočala s podobnimi strahovi. Sem pa bila vodena kot rizična nosečnica. Kljub temu sem rodila pred rokom in hčerka je bila nekaj časa na intenzivni negi.



Brisani uporabnik -> [Brisano sporočilo] (19.6.2010 21:47:14)

[Vsebina sporočila je bila izbrisana]



sami0804 -> RE: Želim si, pa me je strah (20.6.2010 10:24:11)

Vedno sem si želela več otrok,vsaj tri.

Pri prvi nosečnosti težavam ni bilo konca.Najprej krvavitev,kot posledica odmrtja dvojčka,potem povišan sladkor,posledično GD,placenta previa,nenehne bolečine v spodnjem delu trebuha,ki so se zmanjšale samo ob nenehnem ležanju.Kljub temu sem bila hospitalizirana v 35.tednu in rodila pri 37/2 s CR,istočasno pa sem začela močno krvavet iz žil,ki so tekle pod maternico in sem izgubila precej krvi,toliko,da so razmišljali celo o transfuziji.
Nočna mora se je nadaljevala,ker je moj otroček dobil pljučnico,imel je tudi  neopredeljeno aritmijo,ki je bila ,na srečo,verjetno posledica majhne luknjice v srčku,ki se do poroda še ni utegnila zarast,ampak po začetnih težavah,je bil moj sinko zelo zdrav otrok,kar je še danes.

Ko sem mojemu možu po kakem letu in pol omenila,da bi bil čas za drugega otroka,se je ,milo rečeno,zgrozil.Ni mu bilo jasno,kako si želim še enega,po vseh težavah in bolečinah v prvi nosečnosti.Vseeno sem imela močno upanje,da bo ta nosečnost drugačna...
Tudi druga nosečnost je bila na žalost rizična,vendar so bile težave drugačne,takšne,ki niso vplivale na naše družinsko življenje,če lahko tako rečem.Bila sem polna energije,počivat nisem rabila in lahko sem se polno posvečala mojemu prvemu otroku.V 35/6 tednu sem bila spet hospitalizirana in v 36/1 tednu s CR rodila punčko.Ko je prebrodila vse težave,zaradi katerih je morala predčasno na svet,je zdrava.

Tretjega otroka žal ne bo,saj se je v teh letih nabralo več razlogov proti,kot pa za.



pelin -> RE: Želim si, pa me je strah (20.6.2010 10:38:30)

Moja prva nosečnost...eno samo bruhanje tja do šestega meseca....potem pa nadaljni trije meseci in porod kot po knjigi...
Druga nosečnost čisto brez vseh težav in komplikacij...porod pa grozljiv...z mano sicer vse ok, vendar otrok na nitki: ovita popkovnica, patološki ctg, obarvana plodovnica, zahiranost, rahla telesna prizadetost....po tednu dni pa še huda pljučnica [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley19.gif[/image].
Nikoli ne bom pozabila občutkov takoj po porodu...prvič evforično veselje, čudenje, da se je to krasno bitje rodilo nama,...skratka nepopisna  sreča. Drugič panični strah, skrb, nemočnost...
Dandanes imava čudovitega dečka in deklico... zdrava...vse skupaj se je pravljično izteklo , toda v nama je ostal tisti grozljiv občutek po drugem porodu, ki se ga še po vseh teh letih nisva znebila. Vedno sem si želela več otrok, pa me je strah spet poskusiti... Mož je zadovoljen z dvema in večkrat pravi, da sva lahko srečna, da sta te dva zdrava in zadovoljna...Po svoje ga razumem, podpiram, ...v meni pa še vedno tli želja po tretjem...



klara2007 -> RE: Želim si, pa me je strah (20.6.2010 11:45:25)

ko berem vaše izkušnje meje groza, po drugi vas pa občudujem iz srca, da ste bile močnein imele željo še po oztoku...
sama sem noseča drugič (22t). v prvi nisem imela težav razen rjavega izcedka in carskega reza zaradi medenične vstave, kar je pa nič proti vam. sedaj sem tudi brez problemov (hvala bogu), ampak sem rekla da morem napisat kako sem presenečena nad vami, ker ne vem čebi sama lahko preživela te težke izkušnje, če bi bile dane meni. res vsaka vam čast in veliko zdravja vsem[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/bravo.gif[/image]
hudo mi je ko berem žalostne zgodbe po drugi pa poslušam razne joke že samo zaradi tega ker so utrujene..
skratka držte se pa srečno



ronja -> RE: Želim si, pa me je strah (20.6.2010 13:39:15)

Naredi po svojem občutku: če si ti želiš, potem se splača it čez strah, če si ne želiš toliko, pa nič hudega, če otrok nima bratca ali sestrice, saj je veliko edincev.

Jaz sem mela dve ubitačni nosečnosti, obakrat bi lahko šli obe (in mala in jaz) po gobe (prvič mi tega nihče ni explicitno povedal, drugič pa so celo mi), obakrat sem bila v bolnici, obakrat večino časa nisem smela niti mogla delat ali karkoli drugega, ampak se je vse super končalo in imam dve kasni punčki, jaz pa tudi še veselo klofam po tipkah. In sem skoraj 100%, da bova imela še kakega otročka kdaj (če ga bova pač lahko imela, seveda, ampak zaenkrat nisva mela teh težav:). Mam še druge stvari za poštimat prej;)

Življenje ima svoje minuse, ampak ima več plusov[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]. So dnevi, ko smo žalostni, ker se nam dogajajo grozne stvari, ampak vseeno se splača živet. In če si želiš otroka, potem ga imej, saj veš: strah je znotraj votel, zunaj ga pa nič ni.

Pa da ne boš mislila, da so bile nosečnosti samo subjektivno grozne, da sem se samo slabo počutila ali kaj takega: prvič sem imela že zelo zgodaj ss, drugič sem bruhala 5x na dan, v 4. mesecu sem tehtala 52 kil (visoka 168), od vročine se mi je dobesedno bledlo, ker sem imela pljučnico in to pol leta, ker je niso pogruntali, potem so mi dali antibiotike, ki za [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/nosecka.gif[/image] niso dovoljeni, mi je bilo prav groza prebrat tisti tisk, pa hkrati mi je zdravnica povedala, da moram vzet, če hočem, da preživiva do poroda... Mala je potem zato, ker sem bila jaz tako shirana, zaostajala v rasti in imela sem več kot mesec prezgodaj popadke (redne, na 5 min.). Pa se je na koncu rodila celo "prepozno"[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image].

Tretjič sem imela ogromen odstop posteljice, rano 7 cm dolgo in 2 cm široko v maternici, bolelo ko [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/hudicek1.gif[/image], nisem smela dvignit niti kakega piskra, kaj šele svoje starejše punčke,  (takrat je bila 1 leto stara, ko se je to zgodilo, potem še pol leta tako...), nisem smela niti mogla nič, za vsako bedarijo sem dobila popadke, vse je bolelo ko hudič, crknjena sem bila ko žival, pol leta brez seksa, športa, vmes še sum na sladkorno, pa seveda prilagojena hrana (nič sladkarij, še to veselje so mi vzeli[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image])... Tudi tokrat mi je bilo slabo,samo da malo manj, sem bruhala na začetku samo 2x na dan, kasneje pa celo ne vsak dan[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]. Imela sem čisto prave porodne zelo boleče popadke več skoraj 2 meseca prezgodaj, take da so me celo odprli in sem bila cel mesec pred porodom 2 cm odprta, pa na koncu rodila samo 14 dni prezgodaj[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]. Mala je bila večino časa zelo majhna, pa se je potem rodila čisto normalno velika[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image].

In ja, se strinjam s tabo: tudi jaz se ne veselim same [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/nosecka.gif[/image] (ni me pa strah, ker pač še nisem [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/nosecka.gif[/image]), ko se bova pač odločila zanjo (zdaj bi se rada malo sestavila prej pa spočila, da bom fit&fun, vsaj pred nosečnostjo, da bom mela malo zaloge, hehe), ampak so končni rezultati vredni vsega truda. Je pa res, da za nič drugega, razen za otroke ne bi tega šla delat... Ker meni so nosečnosti res ubitačno grozne. Ampak što ne ubije, jača[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image]. Bi pa z veseljem vsakega, ki omeni nosečnost kot "blaženo stanje" na gobec[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image]. Se zadržim in jim samo povem, da ni nujno tako krasno, hehe.

Mi pa moja g. ni prepovedala naslednje nosečnosti, samo rekla je, da naj računam, da mi ne bo nič dovolila, ker je pač možnost ponovitve zapletov... Tako da moram prej v službi porihtat zadeve, predno kaj naštimava.

Skratka: nisi sama v tem, da so ti nosečnosti grozne, ampak ne smemo pustit negativnim čustvom, da nam krojijo življenje - naj to delajo pozitivna: torej v tvojem primeru je to želja, ne pa strah[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley1.gif[/image]. Vso srečo, saj me boš verjetno preklinjala tistih 9 mesecev, ampak 10. pa ne več[image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/jezicek.gif[/image].

Pa navsezadnje: noseča si 9 mesecev, prvih 14 dni navadno še ni kriza, niti ne veš... POtem imaš pa otroka za celo živeljenje - fajn računica, a ne? Ampak jaz sem itak vedno optimist in se mi zdi, da se bo vedno lepo izšlo... Pa še materinski nagon pri meni je hudičevo močen in dokler se mi rodijo zdravi otroci, vse težave od prej pozabim oz. se mi zdi vse vredno...



šimca -> RE: Želim si, pa me je strah (20.6.2010 19:29:23)

Ronja v bistvu se ne bojim nosečnosti oziroma nevšečnosti, ki jih prinese nosečnost. To bi že preživela. Strah me je, da bi rodila prekmalu  (preeklampsija, sladkorna) in da bi zaradi tega moj otrok utrpel kakšne možganske poškodbe, s čimer so me strašili že v prvi nosečnosti (grozil mi je porod v 25 tednu nosečnosti). Je pa res, da mi nihče ne more garantirati, da bo moja nosečnost potekala normalno, prav tako kot tudi tistim ne, ki že v prejšnjih nosečnostih niso imele težav. Vedno obstaja en riziko, je pa sigurno pri meni večji, kot pri mamicah, ki predhodno niso imele težav. Ne vem še, kako naj se odločim, kakorkoli pa se bom upam, da mi ne bo kasneje žal. Ampak res je, vsak dan sprejemamo bolj ali manj pomembne odločitve, tudi to bom sprejela.
Hvala vsem za odgovore.



barni -> RE: Želim si, pa me je strah (21.6.2010 14:24:52)

Tudi sama imam za seboj 2 nosečnosti, 2 poroda a le enega otroka pri sebi. Partner je absolutno proti, da bi imel še enega otroka, jaz omahujem. Ravno tako kot ti; ali mi bo kdaj očitala, da nima bratca ali sestrice (sicer ima sestrico, to sem jih tudi povedala, samo je žal ni tukaj)?

Po prvem porodu sem mislila, da ne bom nikoli zbrala poguma za drugo nosečnost. Ne po vsem kar sem preživela med in po nosečnosti. Pa je želja premgala strah. PRedvsem zato, ker sem si želela otroka, ki ga bom lahko objemala in imela pri sebi in ne samo misel nanj in vsakič oči polne solza in strto srce.

Zdaj imam zdravega otroka in nikakor mi ni za iti še čez eno rizično nosečnost, misel na ponovni prezgodnji porod mi povzroči slabost in posledice, ki jih lahko ima otrok...ne bi o tem. Zato se verjetno ne bom odločila za še enega otroka, čeprav me bo vedno malo glodalo. Najbolj zaradi hčerke, ker ne vem a je prav, da bo tukaj ostala edinka ali ne. KEr vem, da bi načeloma lahko bila noseča, samo preveč me je strah, ker preveč vem...žal.



Katy78 -> RE: Želim si, pa me je strah (21.6.2010 14:37:46)

IZVIRNO SPOROČILO: barni

Tudi sama imam za seboj 2 nosečnosti, 2 poroda a le enega otroka pri sebi. Partner je absolutno proti, da bi imel še enega otroka, jaz omahujem. Ravno tako kot ti; ali mi bo kdaj očitala, da nima bratca ali sestrice (sicer ima sestrico, to sem jih tudi povedala, samo je žal ni tukaj)?

Po prvem porodu sem mislila, da ne bom nikoli zbrala poguma za drugo nosečnost. Ne po vsem kar sem preživela med in po nosečnosti. Pa je želja premgala strah. PRedvsem zato, ker sem si želela otroka, ki ga bom lahko objemala in imela pri sebi in ne samo misel nanj in vsakič oči polne solza in strto srce.

Zdaj imam zdravega otroka in nikakor mi ni za iti še čez eno rizično nosečnost, misel na ponovni prezgodnji porod mi povzroči slabost in posledice, ki jih lahko ima otrok...ne bi o tem. Zato se verjetno ne bom odločila za še enega otroka, čeprav me bo vedno malo glodalo. Najbolj zaradi hčerke, ker ne vem a je prav, da bo tukaj ostala edinka ali ne. KEr vem, da bi načeloma lahko bila noseča, samo preveč me je strah, ker preveč vem...žal.


Točno to, ker predobro vem, kaj vse se lahko zgodi, ker sem videla na lastne oči, kaj prestajajo dojenčki (in njihovce mamice), rojeni pod 30. tedni, raje ne tvegam. Vem, da nisem dovolj močna, da bi vse to dala skozi in tudi težko bi prenesla, da bi bil prvi otrok zaradi novonastale situacije prikrajšan, kar pa 100% bi bil.

Ma, težke so te odločitve. Vsak se mora odločiti tako, da bo zanj dobro in prav. Ljudje smo si različni in ne prenesemo/zmoremo vsi enakih stvari. In kot je ena zgoraj napisala: ne gre za samo nosečnost in težave, ki se pojavijo. Tudi jaz sem od začetka ves čas po malem krvavela, ampak to ni bilo nič takega. Če bi mi nekdo garantiral, da bom v naslednji nosečnosti zdržala vsaj do 33. tedna, tako kot zdaj, potem sem takoj za, pa tudi če bi morala celih 9 mesecev ležati. To je računica, kot je napisala ronja. Ampak da pa rodim pred 30. tednom, tukaj pa ni nobene računice sploh.

Jaz par mesecev po rojstvu sploh nisem pomislila na še enega otroka, potem, ko pa sem malo "pozabila", sem pa začela razmišljat, da bi bilo fajn imeti še enega. Pa me je mož hitro na realna tla postavil in je imel seveda prav. Imava zdravea otroka in imamo se fajn, zakaj bi to srečo postavljala na kocko?





hedviga -> RE: Želim si, pa me je strah (22.6.2010 21:49:42)

Šimca (in ostale...)...moja nosečnost je bila pa Hb ok. Naša hudo živahna mulca sem nosila 37 tednov v (Ronja, ne me lih na gobec [image]http://www.ringaraja.net/forum/smileys/smiley36.gif[/image] ) blaženem stanju. Ma bilo je lepo res, zdaj vidim, takrat me je seveda non stop glodalo a bom dvojčka prinesla  na ta svet ali bosta prehitra kar niti ne bi bilo nepričakovano.
Ampak...na tvojem mestu?? Ma, ne vem. Bi, ne bi...Ne vem. Edino kar lahko rečemje da, če se odločiš za ti držim pesti in navijam do konca. Enako ostalim.
Pri nas smo verjetno zaključili. Dve je lepa številka, polno dela in veselja in vredno je bilo truda da smo ju dobili, v ponovni IVf pa ne greva več. Tudi stane nekaj sivih las...



Stran: [1]