ronja
|
cvetka marjetka, sama imam med malima manj kot leto in pol razlike in je bilo včasih naporno za znoret (včasih je še zdaj ), ampak vseeno se mi zdi to čisto drug primer! Zakaj ? Zato, ker sva se midve to SAMI ODLOČILI! Če bi lubi rekel: ej, dajva še enega naredit, pa se jaz ne bi strinjala, potem ne bi imela dveh tako blizu skup. Tu sta zato, ker sva se oba tako odločila! TO je hudičevo velika razlika! Tudi če ne bi bila njegova biološka mama, ji ne bi bilo škoda nobenega napora, če bi ta otrok od vedno živel z njima, saj bi ga imela rada kot svojega. Tako da ga pa seveda nima tako rada - kot jaz nimam enako rada nečakov, čeprav se tudi videvamo in ju imam res iskreno rada - ampak svoje imam pa še rajši! Če bi pa živeli skup, da midva zanju skrbiva, bi ju imela pa enako rada, ker takrat se pač navežeš... Ampak jaz nisem hodila drugam dojit, da ne bi prve zbudila. V vsaki sobi je nekdo in če bi se na to ozirala, lahko kar iz balkona skočim. Ampak to so moji, z njimi sem si intimna, ni mi problem bit intimna pred njimi. Res pa je, da z dojenjem nisem mela problemov, tudi v javnosti ne, ker sta se pač veliko dojili in ju rajši podojim sredi mesta kot pa poslušam do doma . POtem je tu še moment, da se na svojega biološkega otroka pripravljaš 9 mesecev, na posvojenega pa še dlje, ker baje traja še pa još, da ga dobiš... Saj, kolikor sem jaz spremljala debato, ni nihče očetu odrekal pravice, da skrbi za oba svoja otroka. Problem je v tem, da oče do zdaj ni ravno zgledno skrbel za sina in zato avtorico skrbi (za moje pojme precej upravičeno), da bo s selitvijo komplet vzgoja padla nanjo. Pomoje se ona čisto dobro zaveda, da bo dojenček več ali manj njena odgovornost. In zdaj jo je groza, da bo poleg tega hkrati morala prevzet še skrb za moževega otroka iz prvega zakona, ker ji mož zaenkrat še z ničemer ni pokazal, da bo prevzel malo več odgovornosti. Tako tudi jaz vidim zadevo. kalbo, meni se ravno zaradi tega mulca to ne zdi najbolj pametna ideja... Občutek, da je mami ok, da se preseliš drugam, ti vsekakor da mislit. POtem je tu čisto nora nova situacija 4je v eni spalnici, novorojenček, nova šola, novo okolje, novi sošolci, ki ga mogoče ne bojo ravno najlepše sprejeli, če je pač fant malo težaven... in vse to se bo samo po sebi rešilo, ali kako? PO moje, da ne... Da bo treba nekaj za to naredit. Zato pa pravim: če grejo v to, naj grejo vsi na družinsko terapijo. NO, je že ajsek povedala: Teoretični si mogoče na njegovi strani, praktično bi pa 10letnega otroka poslal živet k očetu, ki se ne zanima prav preveč zanj, mačehi, ki je ne mara in ki bo večino časa okupirana z novorojenčkom, v premajhno stanovanje, kjer si bo spalnico delil s celo družino, v vas, v kateri zaenkrat nima niti enega prijatelja, ker se z otroki ne ujame + še šolo bo moral zamenjat. kalbo, če se ne motim, si ti pisal, da ti je intima v spalnici sveta in da tega pa ne daš za nič na svetu - in celo svoje biološke otroke lepo ven napodiš, ne spijo pri vama. Ona se mora pa kar strinjat, da bo spala v isti sobi z najstnikom, ki ga niti dobro ne pozna? Ma, meni je pa to malo čudno... kaj bi potem svetovale mami? grem stavit da bi bla situacija 1000% drugačna. POjdi preverit, pred kratkim je ena to spraševala za svojo hči. IN kar poglej, kaj sem ji napisala: da ji bo s tem dala samo potrditev, da si je res ne želi met zraven in da bo šel njun odnos nekam v maloro, tega si pa ne želi. Da naj se ji rajši bolj posveti. KOmot preveriš . PS: tudi jaz si ne želim met najstnikov v spalnici, to obdobje sem prerasla . ulli, vesela sem, da imaš plan B, ker ga boš mogoče rabila. Pa je večji del krivde tu na partnerju, ki od začetka ni postavil mej, ni postavil pravil, pravzaprav me je večkrat pred otrokom celo zatrl (recimo ko sem mu že 5-ič rekla naj gre po jopico in se onbleče ker ne more po 10 C hodit v kratkih rokavič, me je partner pred njim zatrl naj ne težim). In porušil v sekundi vse kar sem se z vsakim obiskom trudila doseči. Me je pa tale citiran del zbodel, da ti moram povedat, da boš s tem moškim imela velike probleme pri vzgoji tvojega otroka, če se nekako ne zmenita. Lahko imata različne poglede, vendar morata en drugega spoštovat in vsak lahko uveljavlja svoja pravila v skupnem domu. Kadar so si diametralno nasprotna, se je pa treba zmenit za konsenz. Mislim, da se morata vidva zmenit, pa tvoj partner mora sprevidet, kaj v bistvu je starševstvo, potem bo pa mogoče šlo. Otroci so sicer prilagodljivi pravilom: moji malidve službenega računalnika, kadar sem kaj delala doma, nista niti taknili! Našega sta pa uničili . Ampak morajo bit pravila jasna. Imam občutek, kot da si se sprijaznila, da bo tale tvoj partner en tak "odsotni oče" in boš otroka vzgajala sama, samo ne bi pa še enega otroka zraven vzgajala. Ok, razumem, vendar odsotni oče bo še vedno prisoten in to ravno dovolj, da ti ruši avtoriteto, če se ne bosta zmenila... Pri enem in drugem otroku... Tipično obnašanje 14 letnika, ki se išče, ki išče meje, pravila, njegovi starši mu jih pa iz neke slabe vesti ne znajo dati. Na žalost tvoj dec ne pozna svojih dolžnosti do svojega sina. Lepo jima razloži, predvsem tvojemu decu, da selitev je možna, vendar to ne bodo vikendi, kot do sedaj, ampak polno vzgajanje 14 letnega fanta, ki odrašča in da če pričakuje, da boš fanta sprejela kot za svojega, te bo moral upoštevati. NO, tu se pa strinjam!To že ves čas trobim;) pelin, tudi s tabo se kar strinjam. Najstniki ipak niso več 3 letni otroci... In prav je, da se zavedajo svojih odgovornosti (šola, obšolske dejavnosti, pomoč pri gospodinjstvu), ki naj bojo seveda nekak sorazmerne s tem, kolikor tudi zmorejo, ne da jih izkoriščamo, ampak vseeno pa kot sem že napisala: uli, dvema najstnikoma ti ni treba bit služkinja. Upam, da bo "najstnik", čigar dete nosiš, kmalu odrasel... Morda v tistem mesecu, ko bosta sama skupaj... Čeprav bo takrat fant bogi, ampak morda pa to rabi, ne vem...
|