|
uli555 -> RE: mail po katerem me je skoraj kap (16.6.2010 19:14:06)
|
Ker sem cel dan proč od računalnika sem morda malo na hitro prebrala današnje odgovore, bom pa še te stvari dopisala.
- o otroku: Otrok pravzaprav nima čisto nič proti da bi prišel sem, praktično je to na nek način forsiral sam - ker je cel čas imel občutek da je tu bolje. In to me moti. Da želi sem in forsira sem (čeprav nima prijateljev tu, okolje je tu povsem drugačno - zdaj živi v mestu, midva sva na vasi...) ker ima občutek da tu ne bo odgovornosti, tu ne bo med tednom vsakodnevnega učenja, reda, malih pomoči v gospodinjstvu, ... . Ker je bila tu vedno le zabava. S tem se s partnerjem žal nikoli nisem strinjala, a ker nisem fantova mama žal nisem imela beseda, da bi že v preteklosti del vikenda se namenil učenju, pomoči. Vsakič znova si moram z prigovarjanjem po 5x dosežt da pelje kužka na kratek sprehod, da pospravi krožnik za sabo z mize, pa pobere umazane nogavice s tal... In tu je bistvena razlika med lastnim in tujim otrokom. Da žal če ni tvoj ima občutek da ti itak mu nimaš kaj ukazovat. Pa je večji del krivde tu na partnerju, ki od začetka ni postavil mej, ni postavil pravil, pravzaprav me je večkrat pred otrokom celo zatrl (recimo ko sem mu že 5-ič rekla naj gre po jopico in se onbleče ker ne more po 10 C hodit v kratkih rokavič, me je partner pred njim zatrl naj ne težim). In porušil v sekundi vse kar sem se z vsakim obiskom trudila doseči.
In zelo, zelo se strinjam z izjavami, da se ne oče ne sin ne zavedata kaj selitev prinese s sabo. Žal. Fant opčitno misli da tu ne bo reda, da bo lahko vsak dan igrice nabijal, hodil spat ko se mu bo zahotelo, ... Oče pa se ne zaveda koliko tudi starševske potrpežljivosti in časa prisotnost šolarja v domu zahteva.
- To forsiranje s starni fanta je bilo tudi v preteklosti, a sta se mama in oče otroka vedno strinjala, da za otroka do zaključka osnovne šole takšna selitev ne bi bila dobra. In sta bila oba istega mnenja. Zato tudi imam občutek da morda novi partner fantove mame malo forsira to, ker v preteklosti je bilo vsem jasno da otrok ima najboljše pogoje za šolo, obšolske dejavnosti, red, ...če je zaenkrat pri mami. Za po končanju osnovne šole pa smo se itak takrat vsi strinjali, da takrat pa naj si sam izbere kaj želi.
- In konec koncev. Razmišljala sem o moji mlajši sestri. Ki je mojo mamo resnično zaj.... v glavo. 3 leta. Vsak dan. Ker je mama hotela red. Da dela šolo, in da je šola na prvem mestu. Punca pa je itak hotela zabavo, žure, nič učenja (saj to je dokaj tipično najstniško, a ne?) s tem da mama ni imela podpore očeta, s čemer je sestra dobila krila. In je bila (mirne vesti rečeno) prav pasja dostikrat. Jo je v obraz neštetokrat zmerjala in ji povedala, da bo naredila vse, da se z mojim očetom ločita (ker bi potem imela mir). K sreči moja mama je vztrajala, čeprav verjetno marsikatero noč v solzah (jaz sem bila absolutno na strani mame, in očetu zamerim da ni sodeloval z njo). In so pregurali to obdobje. Sestra zdaj faks dela s povprečno oceno 9, zraven dela, in z mamo imata prav normalen odnos. Če pa bi takrat popustila - bogve kaj bi bilo danes z njo? In iz tega primera sem razmišljala - ali ni to da če se fant v okolju, ki mu zgleda ne ustreza v teh letih počuti utesnenega in se grdo obnaša do mamice, ali ni preselitev v okolje za katerega meni da je zanj cool le potuha, dokaz da lahko stvari dosežeš na nepravi način? Ne s trudom, ampak s tem, da nekoga ob živce spraviš?
- še o tem kakšno je to obnašanje: pri njih nisem povsem na tekočenm z vsem, na kratko špricanje plačanih ur v glasbeni šoli, laganje glede nalog, ignoriranje vsakega ukaza, reda... kot da je stena... Saj pravim pri njih ne vem točno vsega, ker vsaj odkar sem noseča ne hodim na tiste konce. Pri nas recimo: očetu reče brez zadržkov da je idiot če mu kaj ni prav, če ga okrega pade v jok, ... laži, laži, laži za male in velike stvari, prigovarjanje, prigovarjanje in še 100x prigovarjanje za vsako stvar, meni osebno zelo moteča mi je njegova navada da kadarkoli pride (v zadnjem času se je malenkost popravilo, ker sem vsakič na to temo "težila) niti ne pozdravi, gre mimo kakor da si zid, tudi ko je tu, se jaz počutim kakor da sem fikus v kotu. Isto je na obiskih, če ekstra ne rečeš ignorira vse. In ponavadi sem jaz tista ki teži. Še o tem. Z njim sva ko je bil manjši dokaj dobro razumela. Sem se vedno trudila da bolj nkakovostno preživi čas, če sva bila sama (v naravi, usvarjanje česa, ...). S časom je fant postajal večji in dobil druge prioritete (predvsem PC) in s časom sem tudi jaz morala (če moj ni) postavljat kakšno pravilo. Ugasnit PC ali TV kdaj če sam ni hotel, reči naj naredi to, naj naredi ono, ga spominjat naj pozdravlja ljudi. In verjetno mu je to šlo na živce - ker ga verjetno s tem spominjam na mamico ki je hotela red. In takrat me me začel vedno bolj ignorirat. Ampak za en vikend se človek lahko distancira na nek način, se trudi da ima trdo kožo ampak če živi v nekem gospodinjstvu vsak dan - potem pa nek red mora bit. Ali pa rata anarhija.
Brez repa in glave to
|
|
|
|