uli555
|
Punce najprej vsem hvala da ste me poslušale, in marsikatera tudi zelo pametno svetovala, ronja še posebej tvoje odgovore si bom še enkrat prebrala in poskušala čimveč izluščit iz njih.
Skratka z mojim  sva preživela zelo nemirno noč, praktično do jutra mi je otrdeval trebuh, vmes sta bila še 2 močna krča in mislila sem že da bova morala se it pokazat. K sreči se je umirilo potem. Prav zaradi se te zadeve lotevam korak za korakom, nočem da preveč tega stresa na otročička prenesem.
Z mojim sva se danes pogovorila. Kolikor sva pač se. Sem mu povedala, da mi je bilo izredno neprijetno o takih stvareh prebrat, ne pa biti soudeležena pri pogovoru. In odgovor je bil, da naj bi ta mail prišel v petek (no ja včeraj ko sem ga našla je bila nedelja) in da ni bilo časa. Še enkrat sem mu povedala svoje mnenje in argumente. Ttu moram nekatere punce popravit, ki so mi očitale da pač se otepam otroka (prav težko mi je bilo odpret temo s to tematiko, ker je "nepravi" starš, zelo rad kritiziran kakor reče karkoli napram otroku). Ne, ne otepam se ga, če bi se ga, bi verjetno tudi do sedaj drugače skrbela za njega ko je tu, ne bi ga hodila iskat preko 300 km gor in dol da bi bil prej z atijem in do zdaj preživela vse počitnice izključno z njim, z njegovim očetom nikoli sama. Enostavno pa si ne upam prevzeti odgovornosti da bo ta fant tu našel pravo pot, ne želim si čez recimo 5 let očitat, da sem jaz kriva če bi morebiti šola zaškripala, ker sem se ob popoldnevih sprehajala z našim in nisem mu pomagala nalog delat. Enostavno sem mnenja da se težave morajo vedno reševati navznoter, in ne navzven. In selitev je le zunanja rešitev. In zelo, zelo dvomim, da če v sebi nosi ta vzorec obnašanja da bo to prenehalo zgolj z selitvijo. Če je bila njegova glavna tarča do zdaj mamica - kdo bo po vašem zdaj?? Pravite, da če bi se kaj zgodilo recimo mami in ne bi imel kje biti - to je povsem druga zgodba ki se k sreči ne dogaja. In če slučajno bi se vam tega verjetno ne bi pisala. Ker pa je situacija drugačna, se mi zdi odločanje čez noč - prenagljeno. Ker 1001 stvar za sabo potegne in potem ni poti nazaj. Ne za eno ne za drugo stran. Fant je vedno nekako silil da bi bil pri atiju (pri atiju se mu je vedno zdelo bolje, ampak...tu je bil vedno v svojem prostem času - ja normalno da je lepše čez počitnice ko ni šole, nalog, kakor nekje kjer si čez teden u obveznostmi), a se ne mojemu ne njegovi mami to ni zdelo pametno. Zaradi šole, reda, .... to se je začelo spreminjat ko je očitno novi partner od fantove mamice začel malo nanjo pritiskat, in ko je očitno njun odnos začel plut nekam proti nemirnim vodam. Drugače si ne znam predstavljat, zakaj se je tako odločila. Ker moram poudarirt nisem nikoli imela mnenja da ne skrbi dovolj za otroka, preden je imela drugega se mi je celo zdelo da ga morda celo preveč razvaja. Prej je bilo vedno govora, da ko konča osnovno šolo lahko pride k atiju če želi, a osnovno da zaključi tam. In za tem še zdaj stojim. Da je po moje bolje za otroka da zaključi neko šolanje kjer ga je začel. Moj mi je sicer danes govoril, da ne bi bila to moja skrb. Samo jaz ga preveč poznam in predolgo živim z njim. Tudi za kužeta sva se domenila, da ga bo v nosečnosti on vozil na sprehode, ampak če ga ni doma, se meni pes pač smili in ga peljem ven. Morda bi mesec, dva se trudil prilagoditi, samo služba kakršno ima zahteva popoldansko odsotnost. In tu težko najdem neko rešitev. Prostorsko tudi - zato sem hotela iti v to racionalno, počasi, da se najprej stvari uredijo, da se na mansardi uredi dodatna sobica, in ima tako on kakor mi2 zasebnost (ki jo vsaj potrebuje). In seveda da malo zrase, da se jaz malo navadim skrbi zanj (kott sem napisala v prvem mailu, pomoči ne bom imela nikakršne, razen če bom jaz šla za kak dan k mojim staršem in mi bodo kaj pomagali - ampak so še v službi, mama v šolstvu in si dopusta izven počitnic ne more privoščit), računala sem na to, da mi bo pomagal partner, a če se bo ta sprememba odvijala vse naenkrat se bo on pač moral posvetiti sinu, njegovim obveznostim - dete bo pa že v štartu povsem na meni. In ste nekatere pisale, da oba otroka si zaslužita enako ljubezen. Seveda si jo! Ki mu jo morata dati biološka starša. Jaz mu lahko dam skrb, ljebečnost, marsikaj....ampak še vedno sem mnenja da otroka ki ga rodiš imaš vseeno rad na prav poseben način. In če bo tu, vsaj od partnerja ne bo dobil zagotovo nič manj ljubezni kakor dojenček, prej bi rekla da več, ker bo bolj moja skrb. In konec koncev, nočem nosit rožnatih očal in si delat utvar. Sama v sebi vem kaj zmorem in kaj ne. Zmorem in ni mi problem skuhat za tasta zraven ko za nas, ni mi ga problem peljat k zdravniku, v trrgovino, ni mi problem razvažat nečakov in ....... (zgolj primeri) - a to vem da zmorem, za te stvari ne jamram. V sebi pa čutim, da ne psihično ne fizično ne zmorem ob novorojenčku še skrbi kakršno rabi še za najstnika. In še vedno, kjub besedah dvomim, da bi partner to sfolgal sam. Ker je predolgo ga imel le v prostem času - to pa je povsem drug svet.
Za danes se ne bom več z mojim pogovarjala o tem. Bom probala do večera malo odmislit, ker se mora malo umirit (krči še vedno, sicer bolj na redko) in se malo naspat za neprespano noč. Vsekakor bom zahtevala, da se vsi vpleteni dobimo in pogovorimo, kaj kdo od koga pričakuje. Predvsem pa moram sama sebi obljubit, da če se ne bo dalo nekega časobnega komromisa narest, da vztrajam da v prvih mesecih poskrbim predvsem zase in . Da se iztrošim (ali dobim kak zaplet po porodu), ne bo koristilo prav nobenemu, še najmanj pa . In kaj si srčno želim - da če sta se otrokova mama in njen nov partner za to selitev odločila da bi zakrpala luknje v njunem odnosu, da jih bosta le nama poslala. Ker še enaga otroča brez zraven živečega očeta si ne želim.
|
Natisni
in 9 m. je dolga doba, skoraj vsaka ima v tem času kak večji pretres, ap se vseeno rojevajo v gl. zdravi otroci. Tile lažni popadki se dogajajo, včasih tudi kak pravi pride vmes, ampak ne pomeni to, da boš že zdaj letela v p. - moja je zamujala precej, pa sem imela teh popadkov kolikor češ že precej prezgodaj;). Samo da te malo pomirim.
sori, samo men bi blo to nesprejemljivo. mali gre ravno v puberteto, pa še razumeta se ravno ne. a se res komu to zdi dobra ideja? 
. Nihče ji ne bo postavil spomenika če se bo izgubila mleko zaradi nočnih izletov v kopalnico, sekiranja, garanja in streženja muham najstnika in njegovega neodgovornega očeta. 
Najbolj bo pa itaq mali nastradal, ker se ga nič ne vpraša in se ga podaja kot eno fusbal žogo. Žalostno. 
