|
MMMojca -> RE: Prve snežinke 2010 - 2. del (15.6.2010 21:31:12)
|
Na sosednjem forumu je ena mamica napisala zanimivo metodo uvajanja spanja otročka v svoji posteljici - če katero zanima - sem kopirala besedilo (upam, da mi decemberke ne zamerijo)
Uspavanje dojenčka
To metodo sem odkrila v knjigi The Baby Whisperer Solves All Your Problems od Tracy Hogg (http://www.amazon.com/Whisperer-Solves-Problems-Teaching-Questions/dp/0743488938). Imenuje se Pick Up / Put Down (ali na kratko PU/PD, prosti prevod: dvigovanje in polaganje) in je primerna za dojenčke starejše od štirih mesecev. Z njo se dojenčka nauči, da se sam pomiri in sam zaspi. Gre pa nekako takole (bom skušala povzet ta pomembne stvari):
- Pred vsakim spanjem dojenčki rabijo nek ritual. Torej, ne samo pred večernim uspavanjem, ampak tudi pred dnevnimi je pomembno, da počnemo vedno iste stvari, da dojenček sluti kaj sledi in tudi, da se počasi umiri (dnevni rituali so seveda krajši od večernega, a je dobro, da se stvari vedno lotimo na enak način). Na primer, z njim v naročju gremo v njegovo sobo, zatemnimo okna, mu nežno prigovarjamo, da je čas za spanje, se usedemo in ga za kratek čas podržimo v naročju, da se umiri (ne smemo ga zibati ali se z njim sprehajati gor in dol po sobi, ker se tega dojenček potem navadi).
- Dojenčka damo spat vedno 15 do 20 minut pred časom za njegovo spanje - takoj, ko začne kazati znake zaspanosti in ne šele takrat, ko od same izmučenosti že joče. Tako kot odrasli, dojenček ne more iz aktivnosti kar takoj preiti v spanje, ampak rabi čas da se umiri. Tako je treba računati s tem časom in ne pričakovati, da bo zaspal takoj, ko se ga položi dol.
- Dojenčka položimo v njegovo posteljico. Z umirjenim glasom mu prigovarjamo, da gre spat (tole z glasom je pomembno, da se zaveda naše prisotnosti in zato, da ga potem sčasoma umiri že sam glas). Roko mu položimo na hrbet (ali trebuh, odvisno kako leži) in (vsaj sprva, ko ga učimo samostojnega uspavanja) ostanemo z njim dokler ne zaspi. No, to je seveda idealen scenarij, pri kateremu se dojenček novemu načinu uspavanja nič ne upira. V realnosti pa seveda dojenčki, ki samostojnega spanja v svoji postelji niso navajeni, hitro povzdignejo glas, da starše opozorijo, da so se verjetno zmotili :) No, takrat pride na vrsto PU/PD del te metode.
- Če dojenček joče, ga dvignemo in pomirimo. Tisti trenutek, ko neha jokat, ga položimo nazaj v posteljico. Če spet zajoka, ga spet dvignemo itd. Mogoče se sliši enostavno, a se zna zgodit, da ga je treba 50-krat dvignit in spustit preden ugotovi, da je to to in se sam umiri in končno zaspi. Vseskozi mu nežno prigovarjamo (npr. Nič ni hudega, samo spat greš...) in ostanemo z njim dokler ne zaspi.
- Še par pomembnih stvari v zvezi s PU/PD:
-- Če začne dojenček jokat že na sredi polaganja (preden se dotakne postelje), ga moramo vseeno položiti na posteljo, umakniti roke in ga šele na to znova dvigniti.
-- Če se v roku dveh minut v rokah vseeno ne umiri, ga kljub temu položimo dol in potem spet dvignemo gor.
-- Če se v rokah zvija nazaj ali kako drugače upira temu, da ga držimo, ga položimo dol (če potem še vedno joče, ga seveda spet dvignemo).
-- Dojenčka ne dvigujemo, če joka "mantra" jok - enakomerni jok, pri kateremu mu v bistvu "ni hudo, ampak mora izjokat, da se pomiri". S tistim jokom se dojenček dejansko sam umirja in ga z dvigovanjem samo motimo. Na začetku uvajanja samostojnega spanja dojenčki pogosto zaspijo sredi takega joka. Seveda je nekaj umetnosti razlikovati med tem jokom in tistim, pri kateremu je dojenčku res hudo in ga je treba dvignit in potolažit, a se da :)
-- Če je dojenček navadno zaspal na materinih prsih, je dobro, da začne s to metodo nekdo drug (npr. oče). "Začne s to metodo" pomeni, da prvih nekajkrat, ko se dojenčka daje samostojno spat, to počne npr. oče. Med samim izvajanjem PU/PD se oseba, ki to počne, ne sme zamenjati, ker to pomeni, da gre vse spet od začetka.
-- Najslabše je, da se sredi PU/PD starš premisli in odneha. Če se bo še kdaj lotil tega, bo vse trajalo mnogo dlje, ker bo dojenček mislil, da če joče dovolj močno ali pa dovolj dolgo, bo starš prenehal s PU/PD tako kot zadnjič.
-- Ko se starši odločijo, da bi radi, da se dojenček nauči zaspati sam, morajo potem to delati pri čisto vsakem uspavanju! Tudi ponoči! Če niso pripravljeni tega vedno ponavljat, naj se raje niti ne lotijo, ker ne bo pravega efekta.
-- Če se uspavanje izvaja kot je napisano, deluje! Prvič lahko traja tudi skoraj eno uro, a bo z vsakim uspavanjem krajše. Mlajši kot je dojenček, lažje je (za mlajše od štirih mesecev pa ta metoda ni primerna).
-- Nekaj dni potem, ko že vse teče kot namazano, se (predvsem pri fantkih, ne me vprašat zakaj) rado poslabša - kot bi dojenček malo potestiral, če mislimo čisto resno. Če vztrajamo, se hitro spet popravi in se potem ne slabša več.
-- Pri tej metodi dojenčka ne pustimo, da se sam joče in mu tako ne "uničimo" zaupanja v nas. Če smo ga v preteklosti kdaj pustili jokat samega, je treba najprej znova vzpostavit zaupanje in ga šele nato učit samostojnega spanja (tole z vzpostavljanjem zaupanja je spet svoja znanost, ki je tudi opisana v zgoraj omenjeni knjigi).
|
|
|
|