ronja
|
Obakrat j***! Sori, sam se ne da lepše povedat . Prvič sem imela nediagnizirano pljučnico skoraj od začekta pa skoraj do konca (pol leta vse skupaj), poetm so jo končno ugotovili in pozdravili in je bilo boljše - nisem več bruhala po 5x na dan, ampak samo še po 2x . Pa ne vem koliko uroinfektov, ko sem bila že 3m noseča, sem imlea 52 kg... Slabosti, zgaga, zatekanje, you name it, I got it . Na koncu je mala zaostaja v rasti in je celo g. zaskrbelo. Porod dolg 3 dni (dobesedno, začel se je v pon. zvečer, končal v pet. zjutraj), ampak lep, ker sem bila doma dokler niso bili popadki na pol minute (pa še to je bilo prezgodaj, ker še nisem bila kaj dosti odprta). Drugič mi je iblo na začetku manj slabo kot prvič (mi je pa vseeno bilo, sem tudi bruhala, samo ne po 5x, ker pač nisem imela pljučnice), še vedno pa mi je bilo slabo, zatekala sem še bolj kot prvič, zgaga tudi kriza, skratka vse "lepote nosečnosti" sem spet izkusila. samo da sem poleg tega doživela še odstop posteljice z eno zelo zelo močno krvavitvijo (ko da bi me zaklali, dobesedno) in zelo rizično nosečnost, da je do konca grozilo, da lahko mala ali jaz ali pa obe umreva. Tako da vem, kaj misliš, samo da sem jaz tak optimist in se nekak nisem sekirala kaj dosti zato. Ko je bilo po 35. tednu sem bila vsa srečna, da smo do tam prigurali, da ima zdaj dobre možnosti za preživetje. Bolečin se nisem bala ne prvič ne drugič, drugič bi sploh pristala na vse, samo da bi bila mala ok... Drugi porod je bil krajši (trajal je samo en dan, še to ne cel - začelo se je ob 2h ponoči, končalo pa ob 17:30), v p. sem prišla 15 min prej (torej ob 17:15), ker nisem hotela bit niti minuto prezgodaj , tako da je bil porod tak, kot sem si ga želela. Bil je lažji in hitrejši, pa še bolj sem vedela, da zmorem in si še bolj zaupala kot 1. (pa že prvič sem si kar). Jaz sem si 2. kar zavestno rekla, da se bom s temi strahovi (da mala ne bi preživela) ukvarjala kasneje, ker me zdaj taprva rabi in ker ne bom sfolgala, če se bom še sekirala zato (je bilo itak drugih problemov dovolj, glede na to, da nič nisem mogla)... In potem je dejansko prišlo za mano, ko je pediatrinja v p. pregledala Lejlo taprvič v sobi in rekla, vse ok, lahko jo vzamete... Ko je šla iz sobe, sem se samo zjokala! Prišlo je za mano izkušnja od prvič (ko so mi Ronjo na prvem pregledu v sobi samo odpeljali na IE) in cela nosečnost, ko sem se bala zanjo, če bo zdržala... Ampak je . Sem hotela it napisat (ker zdaj moraš it podpisat za darovalca, ne?), kaj naj naredijo z mojim telesom, če bi se kaj zgodilo, samo dec. nekak nisem našla časa zato, potem je bilo pa že prepozno . Sem pa povedala lubiju, kake so moje želje in pa staršem in bratu, da je pač to tudi možnost, samo tako, da pač vejo, se mi je zdelo fer, jaz bi bila jezna, če mi ne bi povedali... Se ni pa nihče kaj dosti sekiral . Aja, čisto prvič sem imela pa ss - takrat je bilo edinkrat, da mi ni bilo slabo in edinkrat, da sem takoj vedela, da sem noseča. Sem ogromno jedla, zredila sem se, ni mi bilo slabo in nič drugega ni bilo narobe razen krčev in krvavitve in potem ss (je bil pa zelo zgodaj). Tako da očitno, pri meni je slabost normalna in neslabost pomeni, da nekaj ni v redu .
|