ronja
|
Ali je mogoče kakršnakoli sprememba od nedavnega, ko se je to začelo dogajat? Vem, da niso vsi otroci isti in gotovo je drugače, če non stop trmari in so drugi razlogi, to mi je jasno. Vseeno se pa splača pogledat, če se zaradi česa počuti nesiguren. Ronja je bila taka, ko sem se vrnila iz porodnišnice z Lejlo (nemogoča, res, totalno, non stop je iskala, s čim bi naju razjezila, sploh mene), pa malo potem, ko je začela hodit v vrtec, samo ne v tako hudi obliki. Prav hotela je, da bi se skregali - dobesedno je iskala nekaj, česar ji ne bova dovolila, da se bo lahko zdrla in je bila vidno zmedena in nesrečna, če je slučajno zahtevala nekaj, kar sva ji odobrila (navadno je seveda kot vsak normalen otrok vesela, če ji odobriva željo ). Takrat pa ne. Se je tudi vrgla na tla, zlezla pod mizo, tulila in si ni pustila blizu. P ni hotela jest pri kosilu oz. sploh ni hotela bit zraven (je ne siliva, če ni lačna, ji ni treba jest, ampak moramo pa bit vsi skupaj pri mizi).
Vendar jo jaz vseeno vzamem v naročje, čeprav se upira. In ji govorim, da jo imam rada in da ne glede na to, kaj bo počela, jo bom imela vedno rada. Da tega ne more spremenit, pa če se še tako dere. Pa da naj se pomiri. Navadno se začne najprej dret "ne mi govorit", ampak potem neha in se umiri. Se mi zdi, da če lahko takrat sprejme samo dve info., sta to ti dve, ki bi ji ju rada dala. Zato ji ves čas, dokler se ne umiri, samo to ponavljam. Kadar sem totalno zmatrana in ne morem, pa jo pustim pri miru kako minuto, dve, medtem pa se navadno skuliram in potem naredim isto. Nekak mi niti ni, da bi se takrat drla nanjo, čeprav se mogoče čudno sliši - ampak meni se smili, nisem tako jezna nanjo takrat... Seveda ji povem po izpadu, da to ni način, pa da lahko lepo pove, če je žalostna, jezna ali karkolipač, samo nisem pa takrat besna nanjo - ker pač tega ne dela prav pogosto - če bi mi vsak dan težila, bi mi gotovo šla čez pisker . Zato je veliko lažje tako reagirat, če se ti to dogaja vsake kvatre enkrat in nočem bit preveč pametna, kako reagirat, če je to dnevno na sporedu.
Nimam pojma, če bi to palilo pri tvojem otroku, ampak pri nekaterih mamicah, s katerimi smo se pogovarjale in so poizkusile, je delovalo. Vendar Ronja nima teh napadov prav pogosto (v bistvu zelo zelo redko, imam očitno srečo, da imam socialno pametne otroke ) in tako vem, da je takrat nekaj narobe z njo, da se ne počuti varno in nekak čutim, da ji to moram dat. Čeprav z vsem telesom kaže obratno (da se noče crkljat), pa se dejansko tako zelo hitro umiri in se potem stisne k meni in pocrklja na svojo željo in potem se lahko normalno pogovarjava naprej.
Jo je pa normalno da zelo težko držat, ko tega "noče". Noče, ampak rabi, j* ga, potem jo bom pač držala ko zverino. Imam občutek, da ji s tem dam vedet, da si jaz želim bit z njo, tudi kadar je nemogoča in da zato pali, ne vem. Isto sem naredila ponoči, ko je enkrat hotela očija, ki je spal in ga nisem hotela budit, ker se mi je zdelo trapasto, da bi bila oba budna, če sem pa jaz itak budna, on pa spi. Sicer pa pride k njej (vsaj ponoči) navadno tisti, katerega pokliče, torej navadno on, hehe, jaz mam Lejlo čez ponoči;).
Navadno ji sploh ne gre za tisto bedarijo, ki jo je želela, tako da je vseeno, ali bi ji naknadno tisto dala ali ne, to je bil samo povod, da je lahko izrazila svojo stisko. Tako da jaz je nič ne kaznujem potem, ker se mi že tako smili, ker vidim, da je sama boga v tem, da tudi njej ni jasno, kaj se ji dogaja in tega v bistvu noče. Ko se umiri, ji je čisto jasno, zakaj kaj ni mogoče (recimo sok sredi noči bi bil tudi pri nas nemogoč, čeprav ga še ni zahtevala).
Res je pa tudi, da ji veliko pustim, da sama odloča. Vedno se sama obleče, sleče, razen če si kdaj zaželi malo pomoči (recimo za nogavice navadno, pa zavezat čevlje, seveda) tudi večinoma izbere oblačila - vsaj ali ali vrianta, če ne gre, da bi ji dala celo omarico na izbiro. V tvojem primeru s pižamo, bi jaz verjetno "popustila". V smislu: pa naj se sam obleče, če se hoče... Verjetno je kaj protestiral že, ko si mu ti slačila pižamo - jaz bi jo hitro nazaj gor potegnila, pa naj se sam sleče do konca, to ni vredno najinih živcev;)
Zdaj se je moja mlajša (16m) začela slačit (ko je že oblečena, kar enkrat se spomni in se cela sleče) in se ne pusti oblečt nazaj. In veš, kaj sem ugotovila, da pali? Da ji dam na izbiro, kaj bo oblekla. Ne bi si mislila, da bo to palilo pri tako malem otroku. Ampak če pali, zakaj bi se matrala, saj ni nič hudega, če ni oblečena po reglcih - vsaj za doma...
Sta pa obe moji mali hitro ostali brez sape, če sta se kaj fejst ustrašili ali razburili. Ampak v bistvu rabita samo, da ju objameš in pomiriš, to pa tudi ni tako težko . Prvič seveda je težko, ko si ves paf (ronja se je taprvič udarila v glavo, ko se je tako ustrašila in sva bila midva oba čisto zelena, ker nisva vedela, od česa zdaj omedleva, čeprav se ni tako fejst počila...)
Tako da jaz ju nikoli ne pustim dret, dokler ne bi sami nehali, ker tudi sama, priznam, nimam živcev za to. To vem, tako da pač moram rešit prej in imam srečo, da imam otroke, pri katerih se to da - sploh če reagiraš TAKOJ, čisto na začetku, še predno pade v tisto histerijo, ker potem je težko ustavit, je lažje prej. Pri Ronji deluje (pri Lejli tudi deloma), da vidi, da jo slišim, poslušam, da mi njene želje niso šle kar nekje mimo. Če se takoj začnem pogovarjat o tej pižami, ki bi jo rada sama slekla in se še hitro začnem nekaj hecat (ampak to mislim res hitro, takoj, v roku pol sekunde), potem navadno lahko preprečim ta napad kar tako. (je mela iste fore s pižamo, hehe, če si jo hotel slečt, ker se sama ni pravi čas;)
PS: Probat ni greh, vendar prvič mogoče ne bo palilo, ker bo mali preveč paf in ves besen, kaj ga zdaj tikaš. To boš lahko poizkusila šele, ko bo tvoja rama v redu, seveda... Do takrat pa lahko poizkusi oči.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
, da lahko iščemo jovo na novo
tko da se vsakic vsaj 1x skregava, ker mu tega ne dovolim... 
