deveta
|
pozdravljene! dva dni nisem bila tu, pa je že toliko napisanega, da bi rabla cele 3 ure za prebrat vse Medve z veroniko sva OK. mala samo spi in je, ma je ne bom preveč hvalla da se ne pokvari Vidim da ste nekatere še vedno okrogle, želim vam da čim prej rešite in upam da vaši ne čakajo nove lune Ma ste me prav ustrašle s temi vnetji in streptokoki, jas nisem nikoli med nosečnostjo dala nobenega brisa, pa tudi priporočal mi ga ni nihče. Upam da je vse v redu in da če bi blo kaj da bi se že takoj pokazalo. sem pa vam želela povedat še svojo porodno zgodbo. zjutraj sem šla na WC in sem vidla da mi je padu čep, pol sem prišla na fofum po nasvet, v tem pa mi je začela počasi odtekat voda. pozdravila sem vas in sem kar šla. Svakinja me je peljala v P in tam so me seveda obdržali. Ura je bila okoli 10. Potem je sledil ctg in ultrazvok, da so preverili posteljico saj sem jo imela precej nizko. Pa je bilo vse v redu, bila sem tudi en cm odprta. Popatki so se počasi začeli, ma so bili še zelo šibki (glede na tiste potem, so pa bili že kot kar boleča menstruacija). pol so mi naredili klistir in sem mogla eno uro sedet na školjki. no pol sem končno odšla v porodno sobo. Ura je bila 12. No pol pa se je začelo. Popatki so bili baje zelo lepi, prav šolski, mi je rekla babica. Ma vse to ni nič pomagalo saj se nisem odpirala. Do 4 popoldne se bila odprta manj kot 3 cm. Popatki paže zelo boleči. Dali so mi eno enekcijo za mehčanje materničnega vratu in za blažitev bolečin, ki pa je do šeste ure popustila, odprta pa sem bila še vedno komaj 7 cm. No zdaj pa se je začelo najhujše. Sicer zelo dobro prenešam bolečine, ma to je bil ekstrem. Naslednje 3 do4 ure so bile grozne, popatki sploh niso več spustili, ko se je končal eden je bil tu že drugi. Pulla sem si lase, možu skoraj zlomla prste na rokah. Zadnjo uro in pol koraj nisem več mogla predihovat, ker me je tako dol pritiskalo, da sem se skoraj dušila. Nekaj nepopisno groznega. pol pa se je babica končno odločila, da bova potiskali, čeprav sem bila šele 9 cm odprta. Pa najprej ni šlo, pa spet na bok in predihovat še par popatkov. Na koncu (po desetih urah popatkov) sem bila tako zmatrana da sploh potiskat nisem več mogla in je rekla naj se potrudim, sicer mi bojo mogli z vakumom pomagat. Joj ne sem si mislila. Pol pa je prišla še ena babica in mi malo potisnila trebuh in naša pikica je končno prišla ven. Ko so mi jo položili, še vso mokro in sluzasto na trebuh in ko sem jo šlišala jokat s tistim nežnim glaskom sem sploh pozabla, kdaj sem rodila, pa čeprav sem rodila pred pol minute. V trnutku, ma res v trenutku, je bilo vsake bolečine konec in takoj bi šla še enkrat rodit. Tega še zdaj ne morem verjet, kako je lahko vsega takoj konec. No pol sva jo z možem dobila nazaj, ko je bila lepo zrihtana in jo kakšno uro samo gledala in gledala. No tako je bilo, zdaj pa sva doma in se še nekako privajam bit mama, čeprav je lepo. Kljub vsemu pa je to nekaj res novega tako zame kot za tatija. na srečo pa sem jaz v redu in že takoj ko sem prišla iz bolnice, sem bila fizično zelo uredu. Sama si tudi kuham perem in sploh je v redu. Mož pomaga in se trudi po najboljših močeh, pa čeprav je v gospodinjstvu ful štorast. Mama in tašča pa bi itak rade ves čas pomagale in jim prav ni prav da sem tako v redu no lep dan vam želim, zdaj se je zbudila in moram it. čav čav
|