|
ronja -> RE: noseča, s partnerjem pa greva narazen:(:(:( (11.5.2010 15:06:58)
|
Meni se sliši kot da je tvoj partner (skoraj) obupal nad tem, da bi se vajin odnos lahko spremenil, ker se po njegovem ti ne spreminjaš (vsaj ne v smer, kamor si želi, da bi šla oba). Ljudje dostikrat obupujemo, pa vseeno kdaj kaj rešimo. Glede na to, da si ti želiš rešit ta zakon, da ga imaš še rada in da tudi on ni rekel, da te ne mara, ampak da te ima vedno manj rad (torej te malo še ima, kar je tudi logično), je mogoče možnost, da stvari porihtata. Se mi pa zdi, da jih sama ne bosta mogla, ker ti nimaš uvida v to, kaj delaš njemu (on pravi,d a ga ubijaš, sama nisi nič napisala o tem, da bi se ti sanjalo, s čim), on pa ne uvida v to, v kakšno stisko te spravlja in koliko bi bila v bistvu pripravljena naredit (ker pač do zdaj še nisi, ker nisi vedela, da je tako hudo). Tako da predno vržeta puško v koruzo, mu predlagaj obisk družinskega terapevta ali pa mogoče pojdi za začetek samo sama tja - pomagal ti bo v vsakem primeru, tudi če se razideta, ti bo verjetno lažje oz. boš hitreje predelala vse zamere in negativna čustva.
Neverjetno je, kaj lahko terapija naredi - poznam dva primera, kjer se jima je življenje obrnilo za 100%, iz obupne nesreče (misli in poizkusi samomora...) do res kakovostnega življenja. Tako da jaz bi to na tvojem mestu poizkusila. Glede na to, da si trenutno zelo ranljiva (noseča, zakon se podira, ne veš, na koga boš lahko računala, niti kako se bo razpletlo), je po moje to dobra naložba, če ne drugega imaš nekoga, ki mu lahko zaupaš in veš, da ti hoče dobro s svojimi nasveti (tudi če jih ne upoštevaš). Mogoče boš tam spoznala o sebi kaj, kar bi lahko pripomoglo k reševanju situacije (ali zakona ali ločitve - tudi to je važno, da se lepo spelje, sploh zaradi že živečega otroka, pa navsezadnje tudi nerojenega, saj se razne zamere lahko čutijo še leta).
Vsekakor se mi ne zdi pametno silit moža, da naj ostane s tabo, ker prisila nikoli ne prinese prave ljubezni, ti pa si to želiš, ne pa zakona na papirju... Torej ga pusti oditi in mu pokaži, da si se spremenila. Če je še dovolj med vama, bo to videl in ga bo pritegnilo, mogoče bo začel spet upat in takrat lahko odnos popravita in začneta znova.Dostikrat škripa, pa ne poči vedno. Včasih močno zaškripa in takrat je treba malo več kot samo malo podmazat, včasih je treba kako veliko stvar popravit, ampak če se imata še rada, se splača. Seveda pa se lahko spreminjaš samo, če tudi sebi nisi všeč točno taka, kot si zdaj, ne pa na silo in zanj. Vsekakor pa mu ne obljubljaj, da se boš spremenila, če se ne moreš, oz. če se ti to, kakršna si zdaj, zdi prav in si taka želiš bit. POtem sta si pač različna in taka ne moreta bit skup - sprejmeš in gerš dalje. S tem ni nič narobe, ne moremo bit vsi skup, pa zato nismo slabi, samo različni.
Kar se odločitve o splavu tiče, ti ne bom nič pametovala, ker nisem bila še nikoli v taki situaciji in upam, da nikoli ne bom, poleg tega imam občutek, da si se napol že odločila (tisti stavek o splavu se je meni bral kot - to je sicer tudi možnost, vendar je nočem).
Kar se financ in pomoči tiče: čeprav se je partner odtujil, še ne pomeni, da svojih otrok ne bo pogledal ali zanje skrbel - vsaj za prvega verjetno bo, če ga ima rad... O tem se lahko čisto pošteno pogovorita - tudi če glasuje za splav, še ne pomeni, da pa ne bi skrbel za otroka, če bi se pač rodil - vprašaj ga, kaj bi ugibala in se po nepotrebnem sekirala.
Se pa absolutno strinjam, da z dvema malima bit sam ni lahko in ti čisto prostodušno priznam, da vsakič, ko sem bila 1 teden sama z malima, sem shujšala 2 kili (pa nimam nekega viška, sem bolj na spodnji meji)... Enostavno nisem sfolgala. Kar pa ne pomeni, da ne bi, če bi pač morala (ne če bi hotela, ampak če bi morala, hotela sem sfolgat tudi zdaj;) Če bi ostala sama z njima, bi morala temeljito spremenit svojo vlogo in vzgojo... Nekdo bi pač manjkal, nekdo, ki mene čuva, da se ne preteram (preveč), hehe. Delat bi morala spet lepo 8 ur, več bi bili v vrtcu,... In kadar bi bile vse tri bolane, bi bilo j***. To mi je jasno, verjetno pa me to ne bi odvrnilo od nosečnosti - ampak ne vem, težko zdaj rečem. V svoji situaciji vem, da bi tudi v primeru, da se razideva, imel rad in skrbel za svoje otroke, tako da me to ne bi skrbelo in vem, da ne bi bila sama z njimi ves čas, tako da to ni nujno ista situacija - ne vem, koliko lahko ti pričakuješ od svojega moža... Pogovori se z njim, mogoče ti bo takrat lažje oz. boš bolj vedela, pri čem si.
Če bi se lubiju kaj zgodilo, pa sploh nimam pojma, kaj bi naredila, edino to vem, da bi si poiskala strokovno pomoč, ker se mi tudi sanja ne, kako greš čez to, niti si ne želim izvedet, upam, da mi ne bo nikoli treba - veliko lažje bi sprejela, da me pustil (magari zaradi druge). Verjetno bi si vseeno, tudi če ga ne bi bilo, želela obdržat njegovega otroka, ker bi mi verjetno predstavljal en del njega (kar v bistvu je), ampak nimam pojma, kako možgani funkcionirajo v takem primeru, tako da nimam pojma. Vem, da bi bila zame sociološka situacija precej težja, če ga ne bi bilo, ker bi se morala še s taščo bockat, kar mi je zdaj prihranjeno (in bi mi bilo verjetno tudi v primeru, da bi se razšla).
Trenutno pa si ne predstavljam naredit splava, zato sem ga vprašala, kaj bi si on želel, če bi se nama kdaj nepričakovano zgodil (ne samo trenutno, tudi na splošno, čez recimo 10 let - pač kako trenutno razmišlja o tem...) No, zaenkrat sva na isti valovni dolžini.
Kako prebolet umetno splav, nimam pojma, vsem, ki jih poznam je bilo težko, čeprav nekatere pravijo, da je bila prava odločitev... tu nimam izkušenj, niti ne poznam primerov, da bi mi katera rekla: "to mi je pomagalo, to me je zvleklo". rekle so, da so setre na ginekološki zlate in da jim je to veliko pomagalo, kaj konkretnejšega ti pa žal ne morem povedat...
Če pa se odločiš obdržat otroka in vajin zakon kljub poizkusom razpade, potem ti lahko povem, kaj je meni pomagalo, kadar se mi zdelo, da ne bom sfolgala, ko sem recimo imela rizično nosečnost in 1 letnico doma (čeprav mi sploh ni bilo tako težko, imela sem lubija, vsi bi pomagali - samo jaz mam tako rada svobodo... in vseeno včasih je težko, ko nič ne moreš, pa še ves čas ti grozi, da izgubiš otroka - to tudi ni glih čisto na izi;). Takrat sem se spomnila svoje babice, ki je imela 4 male enega za drugim, od tega 3 med vojno, v kleti partizane, v stanovanju pa Nemce, prenašala z vsemi malimi še (partizansko) pošto, pa pazila, da je ne bi dobili in potem, ko so jo izdali, morala popokat vse male in zbežat v 1 uri na Pohorje... Takrat se neham sama sebi smilit in si rečem, če je njej ratalo, bo pa tudi meni, ni vrag. Ker dostikrat porabimo veliko energije za smiljenje samim sebi in če jo usmerimo drugam, smo sposobni ravno tisti presežek, ki nas porine naprej...
To ni argument za "vse se da, če se hoče". Veliko se da, če se MORA, hotenje tu nima kaj dosti zraven, razen pač materinskega instinkta v tem primeru, da se pač za svoje otroke bolj potrudiš kot bi se za karkoli drugega. Dvomim, da je ona (moja babi) to hotela, dvomim, da bi si to izbrala, če bi lahko izbirala. Ampak moja babi ni imela izbire, ti jo pa imaš. Takrat ni bilo kontracepcije in ni bilo splavov... Dvomim, da bi se ona odločila za tistega 3. otroka, za katerega je čisto pošteno povedala, da se ga je bala. Ampak takrat splava ni bilo in ga je pač imela. Jaz sem vesela, da je bilo tako, ker je ravno ta 3. po naključju moj oče, ampak to so zelo sebični razlogi - če bi gledala za njeno dobro, bi ji pa svetovala splav, če bi bil mogoč, ker želela si verjetno tega otroka v tisti situaciji res ni... Ti pa si ga, tako da je spet ena razlika.
To pišem samo zato, da ne boš mislila, da za nekaj navijam - samo povedat ti hočem, da karkoli se boš odločila, bo prav, če se boš trudila v tej smeri. Da se marsikaj, izbral si pa človek marsičesa ne bi. Ko se enkrat dokončno odločiš, pa se pomiri s svojo odločitvijo - vsaka prinese veliko dobrega!
Skratka:
- najdi si strokovno pomoč in pusti partnerja, da zadiha stran od tebe (po možnosti naj on začasno zapusti skupni dom, da nimaš ti še štale s selitvijo otroka), mogoče te/vaju bo začel pogrešat (fantje skoraj vedno začnejo zelo pogrešat, ko nekaj časa ne vidijo svoje drage, vsaj moje izkušnje so take, res pa imam srečo, da imam s fanti dobre izkušnje), mogoče bo videl, da si se spremenila (tisto, kar ti pač ni všeč na tebi - če je to po naključju isto, kar moti njega, sta že na pravi poti) in se ti pridružil na terapiji. Mogoče bo vmes videl, da samsko življenje le ni tako fajn in si bo želel popravit zakon.
če ne bo tako, boš vsaj imela nekoga, da te spremlja ob ločitvi in ti svetuje, kako čim bolj elegantno in brez zamer vse skup speljat, ker to je zelo zelo pomembno.
glede otroka se odloči in ne obžaluj, ti se boš odločila tako, da bo zate prav, to verjemi. Gotovo sama najboljše veš in čutiš, kaj je zate prav, tu drugi nimamo veze.
Glede financ in pomoči pri otrocih se pogovori z njim, kaj lahko od njega pričakuješ, pogovori se še s svojimi starši, prijatelji, brati in sestrami, če jih imaš,... Bodi iskrena, čim manj obtožuj in ti bodo normalno ljudje gotovo želeli pomagat. Včasih pride pomoč iz nepričakovanih koncev, sprejmi jo.
|
|
|
|