Kerensa*
|
Všeč mi je tvoja življenjska zgodba, Bena. 
Moja je sicer čisto drugačna (ne bom je (spet) opisovala), ampak na tej temi se oglašam predvsem zato, ker imam popolnoma drugačno mišljenje od velike večine ostalih. Saj vem, da sem (med drugim tudi) zato za veliko večino čudna, ampak se s tem ne obremenjujem. Bistvo je, da sem jaz zadovoljna s svojim načinom življenja.
Ne razumem splošne slovenske miselnosti, da je enostavno treba imeti nepremičnino v lasti oz., v skrajnem primeru, da je treba nekaj od nekoga (ponavadi od staršev ali starih staršev) podedovati. Na RR (in drugje) vsakodnevno lahko beremo takšne in drugačne razmeroma težke zgodbe o tem, kaj vse se dogaja z družinami, ki so zaradi štirih sten in enega stropa zakreditirane za celo delovno dobo. Čemu? Ne razumem in četudi se trudim, ne dojamem.
Edini del tega "procesa", ki ga še delno razumem, da ta, da če vam ni bilo lahko v življenju (predvsem do polnoletnosti), potem pač želite, da vašim otrokom tega ne bi bilo potrebno prenašati. Ampak takoj, ko to kdo omeni, se jaz lahko spet vrnem na začetek - čemu mislite, da boste svojemu otroku preprečili ne vem kakšno trpljenje, če mu boste podarili nepremičnino? Vse, kar mu boste s tem dali, je prostor za bivanje. Nič ne rečem - to je veliko vredno, ampak skupaj s tem darilom mu boste dali tudi obveznosti davkov, vzdrževanja in, nenazadnje, probleme z dedovanjem.
Saj vaš otrok (verjetno) ne bo brezdomec, če mu ne boste zapustili hiše in/ali stanovanja. Veliko nas je, ki nismo ničesar podedovala (in tudi ne bomo), pa nismo na cesti. Za bivanje plačujemo enako (nekateri celo manj) - eni 500€ obroka kredita, drugi 500€ najemnine. Pri kreditu se takoj postavi "vprašanje" - enkrat bo tvoje. Ja in? Kaj pa bom imel od tega? Stroške. Spal bom pa v isti postelji in kuhal ob istem štedilniku. In gledal isto TV.
Tisti, ki res želijo pomagati svojim otrokom oz. jih "preskrbeti", bodo (po mojem mnenju) veliko več vlagali v vzgojo iznajdljivosti in v izobrazbo. Izobrazba še zdaleč ni bistvena za določen uspeh ali srečo v življenju, je pa, kakor mi je nekoč napisala Misek, čudovita odskočna deska. In od kod zamisel, da je pa vaše stanovanje tisto, kar si bo vaš otrok želel čez 15 ali 20 let? Morda od tam, od koder prihaja ideja, da dobri starši pač vedo, kaj je dobro za njihove otroke? Ne - vsak posameznik sam zase najbolje ve, kaj potrebuje, da je srečen. Nekdo si želi vagabund-way-of-life brez posebnih materialnih dobrin (pa četudi imajo njegovi starši milijone), nekomu pa tudi milijoni ne bi bili dovolj (težko otroštvo je velikokrat vzvod za kopičenje brez posebnega cilja - pač samo zato, da zdaj pa imaš, ker prej nisi imel).
Zato živim brez kreditov ali leasingov. Trenutno sicer nimam niti možnosti za to, ampak sem jo pa imela in v kratkem jo bom imela spet - pa je ne bom izkoristila. Z nepremičninskim kreditom se ne želim vezati za 20 let ali več (v LJ za kaj manj težko kaj kupiš, izven LJ pa ne grem - razen morda na Obalo, kjer so pa cene enake), niti ne želim, da moja otroka in moj partner nosijo to breme (zavarovanjem navkljub), če se meni kaj zgodi. Kar se samega bivanja tiče, sem ravno tako (lažem - celo bolj) srečna v najemu. Nimam čustvene navezanosti na beton.
In je tudi ne želim imeti... ker je svet prevelik za to, da se usidram na recimo 100-tih m2.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
.čeprav sta imela samo enega otroka,mi ni nikoli nič manjkalo,tako da nevem kam pol date tistih 800eur ko vam ostane na mesec? 
), pa da smo enostavno mirni...da se odločimo, da gremo v hribe in gremo -ne da seštevamo, če bomo imeli za bencin in za joto v koči, pa da gremo v toplice, ne da bi nas skrbelo, ali bomo šli lahko na sok...dragi moji, to ni življenje, pa četudi imaš vredno hišo in krasno stanovanje- ko bomo stanovanje prodali- bomo imeli še vedno kredit, toda ne tako velik- in vam povem, da komaj čakam dan, ko se bom lahko sprostila...ampak res, da ti nič ne ostane-to ni življenje...delam zato, da Živim, ne pa za cegle, kot so napisale predhodnice... 
