DaisyE
|
Eva, jaz komaj čakam, da bomo tule brali, kakšne principe in postopke imajo v daljnji Afriki. BK jutri je klic na vrsti, a ne? Matejčika, ko te berem, se kar nase spomnim. Najprej totalke samozavestno, potem me je pa na eni točki zvilo, da v bistvu lahko rečejo, da nisva primerna za starše. In me je skrbelo in skrbelo, v glavi sem že preigravala scenarije vseh možnih vrst in kaj bom naredila, če slučajno rečejo ne, koga naj pokličem in komu naj se pritožim. Pa ni bilo panike. Je včasih zoprno, ko te secirajo, pa ne veš več dobro, a si normalen al ne, na koncu dobiš pa poročilo domov, pa te skoraj srčna kap useka, ko vidiš kako lepe stvari je o tebi nekdo drug sposoben napisat. Sem bla kar malo važna. Si pa na vsakem koraku, ki ga opraviš, tako ponosen nase in tako srečen. Vsak korak šteje in vsak je pomemben. Kako vama pa kaj kaže s papirji? Jih bosta zbrala ta teden? Držim pesti. Mene, ki sem najbolj glasna tu gor, kako zdaj nisem čisto nič živčna, je pa danes kar nekam zvilo. Pa ne vem kaj je in kaj je vzrok, me pa daje in ni fajn. Sem se odločila, da bo ta teden ultra hitro minil, ker mam dopoldne službo, popoldne moram pa pospravljat, ker fanta pa res ne moremo v umazano stanovanje pripeljat... in kaj počnem? Ždim. prestavljam se okol, pa sama sebi sem odveč. Ker zdaj gre pa zares. In nikoli več ne bo, kot je bilo. In spet nazaj usekajo vsi strahovi, ki so se porajali na začetku, potem pa nekako ni bilo časa za njih, ker se je preveč drugega dogajalo. K nam domov prihaja eno majhno, nežno in prijazno bitjece, jaz pa ne vem, kako se bom obnesla kot starš. Utimater in pfej in pfuj. Teoretiziranje je eno, praksa pa nekaj čisto drugega. Ampak bolje, da na tej točki prekinem ta (še en v nizu) samopomilujoči govor in grem kaj pametnega naredit. Hej Matejčika, mogoče je pa kakšna polna luna undercover, pa naju obe malo nosi. VSE BO OKEJ!
_____________________________
God grant me the serenity to accept the things I cannot change, courage to change the things I can and the wisdom to know the difference.
|