DaisyE
|
OOOO Pijič! Kako vi? Moram te malo na samem dobit, da te izprašam. Lepo, da si se oglasila (no tole se pa nekako tako sliši, kot da sem jaz vsak dan na tej strani ) Banga - čestitke za papirovje. Kaj sledi? Vidva sta sibirca, če se ne motim? Matejčika - še vedno ni tickerja? Jaz ne morem sledit, če ni tickerja! Sploh ne vem, kako daleč si. In sploh ne vem, ali sem ti že čestitala... No če ti nisem, sem pravi lump. Limonca - dileme... Jaz sem jih tudi imela. Smo s kolegicami nabijale postopek za postopkom in valjda je ob piru padla tudi kakšna na temo posvojitve in verjela ali ne, jaz sem vedno že kategorično rekla ne. Ker posvojitev ni isto. Posvojitev je nekaj povsem drugega. In ne vem, če sem se pripravljena v to spuščat. Problem je bil tudi tak, kot ga imaš ti - posvojitev pride na koncu poti. Ko bom obupala nad lastno reprodukcijo. Pa saj o tem sem že pisala, ampak meni se je razsvetljenje zgodilo na en čisto navaden dan - kar iz neba je padlo. Kaj če posvojim? In potem zanosim? Ali mi bo žal, da sem posvojila? Ali bom imela posvojenega otroka zaradi biološkega kaj manj rada? Odgovori so bili jasni. In potem sem ugotovila, da lahko posvojim in se še naprej grem postopke. In kje sem zdaj? En postopek sem po posvojitvi s težko muko še spravila skozi s totalno ambivalentnimi občutki in še preden se je končal, sem popolnoma brez slabe vesti rekla: "Jok brate, jaz se tega ne grem več. Se mam preveč fajn." Da povzamem - če bi na posvojitev gledala kot na popolnoma končno točko - ne bi nikoli posvojila. Druga stvar - pri nas je posvojiteljska, rejniška in starševska stvarnost takšna kot je in zato vsi na posvojitev gledamo kot na neko težko zgodbo (otroka so vzeli, starši zapiti, kaj pa če je CSD narobe ravnal...), ki posvojitelja postavlja v pozicijo, da je ključno in grobo posegel v življenje ubogega nemočnega otroka. Jaz se s tem ne ubadam, slovenska stvarnost mi je iz tega pogleda grozna (saj vprašanje, koliko je res grozna in koliko jo naredimo tako, še iz vseh unih zgodbih o mačehah in sirotah Jericah, pa Pepelkah in tako naprej). Kaj je realnost mojega otroka? Ne pozna svoje biološke mame in če jo bo hotel kdaj spoznati, ga bo čakala kar mukotrpna pot. Koliko od tega sem povzročila jaz? NIČ. Takšna je bila njegova realnost še preden me je spoznal in takšna bi bila njegova realnost tudi če me ne bi spoznal. Samo odraščal bi v drugem svetu, z drugo družino ali pa brez nje. Če se bova pa kdaj zapenjala okoli tega, da bi ga lahko posvojil bogat ameriški par, ki bi ga vsako leto peljal v Disneyland, če ne bi bili mene, potem se lahko pa resno vprašam, kako sem opravila svojo starševsko vlogo. Tretjič - to, da moraš pa v trenutku, ko otroka vidiš, pozabiti na vse skrbi al pa nisi pravi posvojitelj, je pa spet ena od tistih stvari, ki mene osebno stalno spravljajo v stisko. Ko sem jaz prvič zagledala svojega malčka so se skrbi šele začele in sedaj, ko se odpravljamo še po enega, niso skrbi kljub dobrim izkušnjam nič manjše, samo drugačne. Sem pa hepi.
_____________________________
God grant me the serenity to accept the things I cannot change, courage to change the things I can and the wisdom to know the difference.
|