DaisyE
|
IZVIRNO SPOROČILO: špelin@ Imam eno veliko prošnjo, ne veste, kako je srčnim staršem v USA težko ob teh grozljivih zgodbah njihovih rojakov, ki se jih dobesedno sramujejo in jim je slabo ob njih, poleg tega mečejo slabo luč na vse druge, nič krive Ne mečite vseh Američanov v isti koš, samo to vas prosim. Nekateri so taki kot ve in vaši partnerji, cela desetletja so dajali tisoče dolarjev za razne postopke umetne oploditve, brez uspeha Saj vem, saj vem, da nimam prav. So to predsodki in ni prav, da jih gojim. Ampak je bilo toliko vsega, potem se je pa ves ta stres mogu nekje ventilirat in Američani so skupina ljudi, ki je moj srd še najmanj občutila. Veš, takole je šlo. Ko sva prvič spoznala našga fanta, je bil glih po vseh televizijah tisti primer, ko so obsodili tista dva Američana, ki jima je lani fantek zaradi poškodb umrl. Domnevno naj bi padel po stopnicah, ampak ga kljub temu nista peljala v bolnico, temveč sta ga ene tri dni imela doma. Mogoče bi preživel, če bi dobil takojšnjo zdravniško oskrbo. Potem sem šla valjda na net brat te horror stories, ki izvirajo iz Amerike. 15 smrti ruskih posvojenčkov v petnajstih letih. Ena bolj grozna od druge. Saj vem, da je to procentualno zelo malo, ampak vsaka je preveč. No potem pa zdaj tale butasta ženščina, ki gre sedem let starega otroka na avion posadit. In hkrati vse moje skrbi... So bli hvaležna boksarska vreča Američani te dni. Saj če je kaj v tolažbo, sva tud v domu srečala dva, ki sta se takisto s fankom spoznavala in sta bila čisto simpatična. Naju so dali potem zaradi njiju v boljšo sobo, jaz sem se tam spet neki usajala čez Američane, ampak mi ni šlo dobro od rok, ker sem ju prej videla v živo. Očitno pri meni bolj pali, da gre za neko fiktivno skupino ljudi. Na šihtu se tud npr. samo čez naše ministrstvo in sistem usajam. Bom nehala, ker res ni prav. Budale najdeš povsod, v Ameriki jih je pač toliko več, ker je tudi njih toliko več. Pozdravi tole kolegico nazaj. Naš pobič ima rjave lase, pa temne učke. Je umirjene sorte tip, ali kot rečejo Rusi - spokojni malčik. Bolj drobižkaste sorte, pa hitro ga spraviš v smeh. Ko je pod stresom (predvčerajšnjim, ko smo se prvič videli to rundo), nese prstek v usta. Zelo všeč mu je ata, ki jih je že dobil po glavi - je bilo treba sprobat, kakšen zvok ima - in ata se zanjga tolk brije, da ga ne bi pikal, da jaz kar verjet ne morem. Jokal še ni, se mu je pa enkrat ratalo malo ujezit. Sva se mu mogla tako smejat. Sta posrečena ta dva moja fanta. Uf kako ju bom oba še komandirala. Kofi - delovna terapija, predanost,... bo kar kombinacija obojega. Ampak je pa prekrasno. Bom rekla tako kot zadnjič Eva. Je treba kar rečt - bo poleti, bo. Sicer pa, kako naj ne bi bilo, če si pa tolk vztrajna. No, saj nas je je pa kar nabralo. Ali1 in Eva sta dali že vse skozi, Tiana, bela.kava in jaz smo v postopku , matejčika bo pa kmalu v obravnavi na CSD. Pisana druščina. In predvsem multikulturna. Pa še se nas bo našlo. Rabimo še kakega ukrajinca - teh je menda zadnje čase tudi kar nekaj, za še bolj oddaljene dežele bo pa Eva poskrbela. Da o vseh ostalih, ki nas berejo in spodbujajo, niti ne govorim.
_____________________________
God grant me the serenity to accept the things I cannot change, courage to change the things I can and the wisdom to know the difference.
|