bela.kava
|
Najina Mk zgodba se zelo očitno počasi bliža k neuspešnemu koncu, dobra stvar v vsem tem je le spoznanje, da se vsepovsod plača, pri čemer je za moje pojme dosti bolj pošteno da v štartu veš, komu in zakaj kot pa takšno nizkotno izsiljevanje ...
pa ne samo to, domnevno po informacijah na mak. spletnih straneh cena variira glede na starost in svetlost otrok, največ denarja dobijo za majhne svetle otroke mladoletnih staršev ...
in še nekaj ...mislim, da še nisem prilepila tega ...
Med brskanjem po internetu sem naletela na blog ... na zgodbo iz MK, za katero upam, da je le zgodba ... skupaj z googlom sva naredila prevod, ni dober, se pa da prebrat ...
http://lpartik.blog.mk/2010/09/25/prviot-raboten-den-na-irina/?acpage=2
Irinin prvi delovni dan
Irina si bo za vedno zapomnila svoj prvi delovni dan in zmrazilo jo bo vedno, ko se bo spomnila na malo Valentino … kadarkoli bo slišala ime Valentina in sv. Valentin se bo spominjala na svoj prvi delovni dan.
Kako je bila srečna, ko je odšla prvič od doma. Rekla ji je, da ne sme zamuditi. »Od prvega dne je veliko odvisno… kakor začneš, tako nadaljuješ. Zato pazi, da boš prišla tja prva. Poslušaj svoje nadrejene, do vseh bodi vljudna in vedno nasmejana. Nasmeh in lepa beseda – odpirata železna vrata in topita led. Če te nekdo prizadene, pogoltni, slaba dejanja prinašajo slabo. Ne sramuj se dela in naj ti ne bo nič ogabno…takšno je vaše delo. In zapomni si, ni ogabno, kar pride ven od zadaj, ampak kar pride iz ust. Bodi dobra s sodelavkami, z vsemi dobra a z nikomer preblizu. Nauči se, da ohraniš distanco, na svetu so najrazličnejši ljudje. Poslušaj starejše in upoštevaj nasvete. Njihove izkušnje ti bodo pomagala, od vsakega se lahko nekaj naučiš. Nikogar ne podcenjuj, ker ne veš koga boš potrebovala, če boš v težavah. Ni človeka, ki bi bil brez kakršnekoli dobre strani, vsakdo nosi nekaj s seboj. Delovna oblačila morajo biti vedno urejena in čista. In zapomni si – vi delate z otroki brez staršev, v vas vidijo matere. Potrudi se, da jim boš nadomestek za mamo, ampak čustveno se nikar ne naveži, saj ti bo hudo. Pojdi zdaj, naj bo srečen tvoj prvi delovni dan.« ji reče mama in jo poljubi ob slovesu. Naredi nekaj korakov, se obrne in vidi mamo, kako toči vodo v kozarec. »Da boš odšla z lahkoto v službo, kot voda, ki teče v kozarec.« V tistem se Irina samo nasmehne in reče: »Mama ne delaj tega, veš da nisem vraževerna.«
»Pojdi zdaj in glej, da ne boš zamudila«
V hodniku bolnišnice je bilo prazno, samo čistilka je opravljala svoje delo. Ko jo je opazila, se je zravnala, si obrisala potno čelo, si jo ogledala od glave do pet in rekla:
»Zgodaj je še, glavni še niso prišli. Pridejo čez eno uro. A ti si nova? Včeraj nisi spala od veselja…, če pa bi vedela, kaj te tukaj čaka, bi tekla daleč stran. Takšni kot so tu, niso nikjer … pojdi v garderobo in se preobleči. Tu imaš ključ!«
Ko se Irina preobleče, stoji pred ogledalom in se ogleduje. (…)
»Lepo ti stoji uniforma«, ji reče čistilka » rekli so, da bo nova lepa, ampak ti si lepša kot sem si mislila. Ampak najprej sem pomislila, da nisi ena od tistih kurbic, ki pustijo tukaj svoje otroke … nekatere to delajo za denar. Ampak sem videla, da nimaš trebuha, zato si sigurno nova.«
-» Kako - Za denar?«
- »Dekle, vse je na svetu … mlada si še, pa še ne veš in še če bi videla, ne bi verjela. Kako ne bo za denar, ko pa vidim iste, ko pridejo večkrat. Razumem, da enkrat narediš napako, ampak, da rojevaš vsako leto, to je sumljivo. Povezane so s tistimi od zgoraj in molzejo denar od tistih, ki ne morejo imeti otrok. Nekateri čakajo leta, da pridejo na vrsto, nekateri gredo preko vrste. Kdor največ plača, ta gre preko vrste in lahko izbira kakšnega hoče – fantka, punčko. Bogatijo na nesreči drugih. (…) Pojdi stan od tukaj, to mesto je prekleto.«
»Lepo dobrodošlico si ji naredila. Pojdi stran in se brigaj za svoje delo. Nisi plačana za nasvete!« prekine čistilko simpatična ženska srednjih let. Potem se prijazno obrne k Irini, ji ponudi roko in reče.
»Jaz sem Darinka ... in ti si zagotovo Irina. Včeraj so povedali, da pride danes nova. Tukaj ti bo lepo. Malo je težko delo z otrok – revčki. Nas vidijo kot matere. Toda, ko je posvojitev padajo objemi, zahvale … Glej, da boš všeč direktorici. Lepa si…, če ji boš všeč, te bo nekega dne izbrala, da predajaš otroke posvojiteljem, takrat boš dobivala darila. Bodi potrpežljiva in poslušna. Sedaj pridi, da te predstavim direktorici.«
Pisarna direktorice je bila na koncu dolgega hodnika. Bila je dobro osvetljena in polna cvetja. Za direktorico se je razprostiral ogromen benjamin, ob oknu je stal filadendron. Pisarna je malo spominjala na pragozd, kljub vsemu je bilo čisto in svetlo. Na bledem in suhem obrazu direktorice, ni bilo mogoče prepoznati nobenih čustev. Ko jo je opazila, ji je pokazala svoj delovni nasmešek in ji z roko pokazala naj sede.
»Od danes bo ta bolnišnica tvoj drugi dom. Upam, da ti bo všeč in da bomo dobro sodelovali. Tvoja priporočila, s katerimi si prišla, so odlična. Uspeh iz srednje šole … brez ene štirice! Ampak pozabi na preteklost, pozabi na ocene. Mi nismo šola. To je potrebno le, da začneš. Začela pa boš iz nule. Najmlajša si in se moraš vse naučiti. Kar boš potrebovala, kar ti ne bo jasno, vprašaj sestro Darinko. Če je kaj pomembnega, vprašaj mene, a v mojo pisarno se ne prihaja zaradi nekih malenkosti.
Od čistilke Mitre boš slišala najrazličnejše zgodbe … pusti jo. Ženska je bolna in jo prenašamo (…) Ni ji lahko s pijancem doma in tremi otroki in samo ona dela, zato jo prenašamo. Kar se zgodi v bolnišnici, ostane v bolnišnici. Vidiš, ne-vidiš, slišiš, ne-slišiš. Uniforma ti lepo stoji, želim, da je vedno čista. Kava, cigarete in alkohol tukaj niso dovoljeni. Žvečilni gumi, med delom - sploh ne. Ko prideš ven skozi vrata – lahko. Kar si videla, na drugih oddelkih, tukaj ne velja .
Darinka, vsak trenutek pridejo posvojitelji po Valentino, in mogoče tudi sem. Poslali so svoja oblačila, želijo da jo preoblečemo v njihova oblačila. Fini, dobri ljudje, vse imajo - lepo hišo in avto in denar, samo potomcev jim ni dal Gospod. Pet let so čakali na svojega otroka, in ko so videli, da ga ne bo, so se odločili za posvojitev. To bo za njih najsrečnejši dan. Minili so trije meseci, zakonski rok, v katerem se biološka mama lahko premisli in zahteva otroka nazaj. Danes lahko damo otroka v posvojitev. Rok moramo spoštovati, tako piše v zakonu. Pokaži Irini, v kateri sobi je Valentina. Naj jo preobleče, ti pa bodi z njo. Če ne bo zmogla sama, ji pomagaj. Skupaj jo odnesita k zadnjim vratom … ljudje želijo zasebnosti in to moramo spoštovati. Irina naj bo s teboj, ti pa nesi otroka.«
Glas direktorice je bil prijeten. Govorila je počasi, kakor da bi hotela, da sliši vsako besedo. Medtem ko je govorila , je gledal sogovornika v oči in vzbujala zaupanje.
Irina, čeprav je bila mlada, je bila spretna ... spretno je preoblekla malo Valentino, ki naj bi prinesla srečo njenim novim staršem. Valentina se je
ves čas smejala, migala z rokami in nogami, medtem ko jo je Irina preoblačila. Z majhnimi prsti je prijela pramen Irininih las. Medtem, ko je Irina razmišljala, katera je prva beseda teh otrok, ki rastejo brez svojih staršev, brez prave materine skrbi in ljubezni, je Valentina začela čebljati nekaj kar je spominjalo na ma- ma- ma.
Ko sta jo nosili po hodniku do zadnjih vrat, je nekaj otrok žalostno gledalo dojenčka, ki je našel svojo srečo, svoj dom … Takoj ko je odprla vrata, pri katerih so se nahajale smeti in se zbirale potepuške mačke in psi, je tam stala mlada ženska z mastnimi lasmi in kričala kot ranjena žival:
"Neeeeeee! Ne daj jim mojega otroka! To je moj otrok! Jaz sem mati! Prišla sem, da vzamem mojo hčerko!«
Irini so se zatresla kolena … za trenutek je okamenela in ni vedela, kam se naj ujame. Malo stran od mlade žene je stal par, njuna mladost je že davno minila, bila sta lepo oblečena in nasmejana. Malo sta bila presenečena nad krikom mlade žene, ampak ga nista upoštevala. Žena je razširila roke in vzela otroka, bila je nasmejana, iz oči ji je pritekla solza – zagotovo od sreče. Darinka, kot da je gluha, je brez obotavljanja stopila k novim staršem, na njenem obrazu ni bilo nikakršne spremembe. Rahel nasmeh, ki ga je imela na obrazu, preden je prišla ven, je ostal na njenem obrazu kot okamenel.
»Daj mi otroka, imam pravico do nje, moja je. Našla sem človeka, ki se strinja, da bo oče.«
Novi oče od Valentine, je le za trenutek z gnusom pogledal biološko mater svojega otroka, a pogleda ni spustil iz otroka, ki mu mora zavedno spremeniti življenje. Ko je dobil otroka, se je vljudno rokoval s sestrama in hitro sedel v jeep, čigar vrata so bila odprta. V Irininih rokah je zašumel papir, ki je ostal tam po rokovanju z očetom. Ko je razprla dlan, je bil tam nek tuj denar, gledala ga je in obšla jo je slabost.
»Daj to v žep, tvoje je. Imaš srečo, Dobro ti gre na prvi dan. Če se dan pozna po jutru …« ji reče sestra Darinka.
»Prekleti bodite (…) je zadnje kar je slišala od matere, ki si je v solzah pulila lase. Sestra Darinka je zaklenila vrata in se napotila po stopnicah v prvo nadstropje. Irina je bila vidno pretresena … v šoku. Ko jo je videla sestra Darinka je rekla, »navadila se boš«. Irina je v solzah stekla v garderobo, da je kdo ne bi videl.
»Dekle pojdi od tukaj, ti nisi za sem. Ti niso kakor oni, ampak če boš ostala (…). To mesto je prekleto, kamorkoli boš šla ti bo boljše. Mlada si in še vedno si čista« sliši glas čistilke Mitre.
Pobrska po žepu in vzame denar: »Ti ga vzemi, imaš otroke, rabiš ga.« Čistilka z gnusom pogleda bankovec za sto evrov in reče: »Ne potrebujem umazanega denarja … na tem denarju so solze Valentinine matere. Sol in kruh da jem, a s takšnim denarjem moji otroci ne bodo rasli. Tri dni je prihajala žena po otroka, a je ni sprejela. Delala se je, da je zbolela, tako da so minili trije meseci … zato je dobila denar. Vse je bilo dogovorjeno v naprej, denar je vzela v naprej … A uboga mati je našla nekoga, ko bi sprejel njo in otroka, ker je sam neploden … Beži, pojdi od tukaj«
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. 
. 
. Tako redko se kdo spomni nanje z besedami, seveda pa se vsi, ki čakamo na otroka ali pa ste ga že dobili, v srcu zavedamo, da so tam nekje ... prave herojke. 
, samo zaradi denarja 
. Seveda jih popolnoma razumem, ampak kaj mi to pomaga ... 
. 
Mogoče pa jih je le srečala pamet?? 
