*zmajčica*
|
IZVIRNO SPOROČILO: hermy1
IZVIRNO SPOROČILO: *zmajčica*
Nikoli ne bom pozabila in nikoli ne bom zares prebolela...In težko mi bo spet kdo tako prirasel k srčku kot mi je ON!
Princeski moji manjka očkova roka, očkove besede in vsa očkova ljubezen! Nikoli ne bo znala kakšen občutek je to...nikoli ne bo znala kako je imeti očka! :(
Človeka se ne da nadomestiti,..za vedno ostane praznina za njim. Vendar je enkrat kasneje lažje, čeprav ne verjameš, da bo to kdaj res.
Moja večja je imela 3,5 let in mlajša 16 mes, ko je naš oči in moj ljubljeni mož umrl, po dveh letih bolezni.
Večjo je oboževal in ona njega...zares ga ni nikoli prebolela. In mlajša je pri svojih devetih letih rekla, da je njej dosti lažje, ker ga ni poznala in ji manj manjka. Nista mi bili vedno v tolažbo...ko si tako prizadet, bi bilo včasih lažje, če bi ne imel še takega bremena, pa čeprav se ob tej misli počutiš slabo.
Zdaj sta obe študentki medicine...čudoviti dekleti, v velik ponos svoji mami in še v večji bi bili svojemu očetu. Vedno boš jokala in ti bo žal, da ga ni poleg...ob valeti, maturanstkem plesu, ob poroki (to me še čaka)...tega ne more ničesar in nihče izbrisati.
Verjetno bo dolgo trajalo (pri meni je dolgih sedem let), da sem začela verjeti, da mogoče bi pa lahko še kdaj ljubila. Deset let, da se je to res zgodilo. In petnajst da sem našla pravo srečo.
In ko govorim sedaj z mojim (novim) dragim, mu vedno rečem: "če se mi kaj zgodi...verjemi, da lahko ljubiš večkrat in ne čakaj toliko let, da spet poskusiš najti srečo...naj ti ravno najina ljubezen pomaga pri tem."
Kajti samo ti sama si boš morala dati to "dovoljenje" in zaupanje, da si lahko še kdaj srečna in da si to zaslužiš.
Prekratko je življenje in ravno zavedanje, da je temu res tako naj ti bo v pomoč, ko boš poskušala delati korake k ozdravitvi.
Meni je pomagalo to, da sem se zavedla, da je ena ljubljena oseba že odšla in da če še jaz ne začnem "živeti", kakšno sliko o življenju bosta dobili hčeri??!
To ni nekaj kar se zgodi danes ali jutri...dolgo in močno boli. Vem pa da veš, da je veliko težje vstati v nov dan, kot obupati...da je to uspeh, na katerega bi bil tvoj dragi ponosen! In vsak nov dan začni tako, da bo tvoj dragi lahko ponosen nate...naj bo to nov motiv zate in za preživetje!
Hvala za lepe in spodbudne besede...hvala za nasvete...
Samo ko tako zdajle razmišljam ob tvojih besedah...NE ZNAM, ČE BOM ŠE KDAJ KOMU LAHKO TAKO ZAUPALA IN SE PREPUSTILA??
_____________________________
LAURA 2009
ALEKS 2012
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. 
Sama sebi moraš dovoliti, in predvsem vzeti si čas za žalovanje.... zmajčica, če rabiš pogovor, kdajkoli, veš kje me najdeš ;) ti samo piši, piši in še enkrat piši, najlažje je, če daš stvari, ki ti ležijo na duši iz sebe. se pa seveda najdejo zlobe, ki se naslajajo nad tvojo nesrečo, sem vse to dala skozi, verjemi . 
