*zmajčica*
|
Godine prolaze, nista ne donose niko da navrati, sa mnom bol da podijeli ljeto vec doslo je, svatko se raduje samo ja ne mogu sakrit'' tugu u oku Ne mogu da te zaboravim zivot bez tebe da zamislim od mene, priznajem, jace je to tvoj bio sam, bio i ostao Ne mogu vise, to dobro znam iz duse tebe da odagnam ja srcu lagati ne mogu svom odavno sam s tim se pomirio tvoj bio sam, bio i ostao Otvaram prozore, ne spavam do zore nesto mi govori da jos nada postoji ali u svitanje sunce mi kazuje zalud je cekati, ti se neces vratiti Se spomnem ko mi je moj lubi to pesmico vsakič poklonu, ko je prišeu na obisk v službo... Sem namreč kelnarila v eni gostilni...In prvi dan (moj prvi delovni dan v tisti gostilni in v gostinstvu nasploh) je čez vrata prišel on! Ko sem ga zagledala sem odšla v deveta nebesa...Nikoli ampak res nikoli nisem verjela v ljubezen na prvi pogled...Ampak od tistega trenutka naprej SEM!! Točno se spomnem, kje je sedel, kaj je pil in kaj je meu oblečeno! Ko sem mu takrat prinesla pijačo sem se mu narahlo nasmehnila...on pa mi je nažmignil...In takoj sem vedela, da sem mu všeč...Tako da potem korak za korakom in dan za dnem, se je on vedno vračal k meni...Najprej zjutraj na kavico, popoldan na pivico in zvečer obvezno še enkrat. In vsakič si je zaželel slišat tole pesmico...Čez nekaj časa mi je celo zaupal, da je namenjena meni...In tako sva nekako začela...najprej počasi in sva skrivala...a vendar se je hitro razvedelo... Res je bil partner zlata vreden...partner katerega si bi vsaka rada poželela. Naredil je vse zame...Povsod me je peljal... Kmalu me je tudi domou pelal in me predstavil tudi staršem...Tako da sem se potem tudi kar hitro preselila k njemu. Vedela in čutla sem da je to to...Z taščo sva se takoj ujele...je res najboljša tašča daleč naokoli! In se zastopimo še dan danes...celo še vedno živim pri njih, čeprav mojga dragega več ni! Kupila sva avto, začela urejat skupni dom, nadstropje višje (kjer je zdaj trenutno samo Wc in najina z Lauro sobica)...vse ostalo stoji, ker ni volje! In potem ti vse načrte o skupnem življenju, o načrtovanju družine uniči NESREČA! In to nesreča na delovnem mestu...a more res bit tako, da človeka ubije ravno tisto kar ga je vesilo in v čem je užival??? Ne razumem... Joooj pa ko se spomnem tistega dne, ko sem ga klicala da sem splavila... Ja res je, tudi to sem dala skozi...Prvič sem imela spontani splav, ki je oba tako prizadel, da sva se potem še bolj trudila in želela...In na koncu tudi dobila... Ja torej tisti dan...Hmmmmm...Prvi pregled pri G nasploh...Vsa vesela šibam gor (SAMA)...me pokliče notri, vse uredimo se pogovorimo...in gremo na UZ...Tam pa... Groza in strah...Srček ne bije! G je kar z tresočim glasom rekla...Pozabila sem dihat, nič nisem spraševala. Nisem vedla kaj in kako...Samo jokala sem...Eno uro sem pri sestri jokala ko mali otrok, ker mi je bilo resnično hudo...Nisem mogla telefona v rokah držat, da bi dragega obvestla...In ko končno le malo zadiham...Dobim njegovo sporočilo: "Oj Piki...Kako? Si vidla pikico??"...Jaz pa spet v . Napisala sem mu nazaj: "Sem vidla pikico, katero žal ne bova nikoli imela čast spoznati!"...Nič mu ni blo jasno...Zato me pokliče...In ko sem mu nekako z solzami v očeh uspela povedat kaj je bilo je samo poklopil!! Strah me je bilo in sem se bala. Kaj če je jezen?? Pa ni biu...Je biu v roku 20minut pri meni v ZD (Je bla sreča edina to, da so čist blizu delali)! Še isti dan sem šla na čiščenje. tako da je cel čas ostal ob meni! Tudi ko so me pripeljali iz operacijske, me je čakal v sobi...Priden res!! Jokal je...Ko sem se zbudila sem najprej opazila njegove solzne oči! Tale izkušnja nama je dala novo moč, nov zagon in še večjo voljo in ljubezen! Sej ne vem...počasi opisujem vsak najin korak...Sam tisti najtežji del še pride...Je pa velik lažje, ko to vse skupi vn vržeš, pa čeprav samo na en kos papirja! Sej je mogoč res zgodba napisana brez repa in glave in sem jaz mogoče res malo nora, da še vas tukaj utrujam s svojimi izkušnjami v življenju...A vendar, verjamite...LAŽJE JE!! Nobenemu ne privoščim nič podobnega da se mu v življenju stori! Res ne! Zato čuvajte svoje ..in jim vsak dan povvejte, da jih imate rade...Vsako jutro preden odide od doma ga poljubite...Kajti nikoli ne veš, če se bo vrnil domov!
_____________________________
LAURA 2009 ALEKS 2012
|